Stres in strah sta glavna dejavnika, ki vodita pri človeku do t.i. »burn-out« sindroma, kar lahko po pomenu prevedemo v kronično utrujenost ali izčrpanost. V kolikor traja stanje strahu in stresa predolgo, temu pa se pridruži še negativno mišljenje, se človeku zmanjša življenjska energija. Na nivoju presnovnih procesov se pojavijo spremembe, ki se kažejo v pomanjkanju kisika in mineralnih snovi v telesu. Na telesnem nivoju se takšno stanje kaže v obliki mišičnih krčev ali ohlapnosti oz. mišične utrujenosti.

Zelo redko govorimo o strahu v vsakdanjem življenju, temveč se ljudje pritožujejo zaradi preobremenitve, stalnega delovnega pritiska, konkurence, hektike, prevelikih zahtev in pomanjkanja časa. Vse oblike človeške tesnobe današnjega časa lahko pripisujemo različnim oblikam manifestacije strahu. V tem stanju se na biokemičnem nivoju v možganih začnejo izločati kemične snovi benzodiazepini, zaradi česar se občutek strahu še poveča. Telo se na to odzove z izločanjem snovi, ki povzročajo sproščanje napetosti mišic in živcev. Pri teh procesih celotno telo uporabi veliko mineralnih snovi, kot so kalcij, magnezij in kalij, ter kisika, encimov, adenozintrifosfata, ki hrani in prenaša energijo med celično presnovo.

Ti procesi pri dalj trajajočem stresnem stanju povzročijo pomanjkanje omenjenih snovi. Ob zmanjšani dobavi kisika celicam se med anaerobnimi procesi poveča količina kislin, ki še nadalje trošijo vse razpoložljive mineralne in energijske snovi. Človeško telo pri povečani zakisanosti in pomanjkanju mineralov in kisika, to je v stanju strahu, pričenja zmanjševati regulacijo mišične napetosti, ter še poveča mobilizacijo mineralnih snovi iz tkiv, vezivnega tkiva, mišic, žlez in kosti. Zaradi teh sprememb pride do spremenjenega (povečanega ali zmanjšanega) mišičnega tonusa v smislu napetosti, ne samo v prečno-progasti muskulaturi, temveč tudi v gladkih mišicah prebavnega trakta, ter mišičnega sloja ožilja. Posledice sprememb mišične napetosti teh važnih organskih sistemov, se pokažejo kot prebavne motnje, povečan krvni pritisk, utrujenost, živčnost ali povečana vzdražljivost itd.

Ti problemi natančno odgovarjajo sliki simptomov »burn-out« sindroma. Na nivoju biokemičnih procesov se dogajajo sledeče spremembe:

• 1. Procesi, ki se sprožijo kot reakcije na stanje stresa ali strahu, imajo za posledico sproščanje kemičnih snovi, ki aktivirajo simpatični živčni sistem, odgovoren za stanje napetosti.
• 2. Pri vseh stanjih strahu in stresa, v zaprtih in klimatiziranih prostorih, pri večji utrujenosti, pomanjkljivemu ali pretiranemu gibanju, pri uživanju nikotina, strupov hrani, pri lakoti, prekomerni prehrani, pomakanju svetlobe, človek vdiha s kisikom še dodatne pozitivne ione, kar označujemo kot verigo pomanjkanja kisika ali hipoksična kaskada.
• 3. Delni ali parcialni pritisk kisika v krvi se zmanjša.
• 4. Oskrba celic s kisikom, aminokislinami, glukozo in maščobnimi kislinami se močno zmanjša, zaradi česa se zmanjša produkcija molekul ATP (vira energije v celicah).
• 5. Ionske črpalke med kalijem/natrijem in kalcijem/magnezijem zmanjšajo njihovo delovanje, zaradi česar se zmanjšuje električni potencial celičnih membran (živcev, mišic, celic notranjega sloja ožilja ali endotela) glede na mesto kje se v telesu odvija reakcija stresa.
• 6. Zaradi porušenega ravnotežja mineralov, oz. elektrolitov v telesnih količinah vstopa kalcij v celico; celični organeli mitohondriji, ki proizvajajo energijo (energijske centrale) so prisiljene vzeti več kalcija iz celične tekočine, zaradi česar se zmanjša proizvodnja ATP molekul ali pride celo do popolnega prenehanja proizvodnje energije. Aktivnost tako imenovanih lizosomov, ki so odgovorni za razgradnjo celičnih organelov, se poveča, medtem ko morajo mitohondriji spremeniti proizvodnjo ATP molekul brez kisika, kar omogoča le 12% zmogljivosti proizvodnje energije. Zaradi kopičenja kislih produktov med procesom anaerobne glikolize, se spremeni pH vrednost celične tekočine v smislu zakisanosti.
• 7. V krvi se spremeni stanje pretoka eritrocitov (rdečih krvnih telesc), ki se kopičijo in lepijo drug na drugega in se težko pretakajo v krvi. Endotelne celice krvnih žil pa nabreknejo in tako še dodatno zmanjšujejo pretok krvi.
• 8. Posebne celice makrociti povzročijo povečano izločanje kortizola, izredno važnega stresnega hormona, ter kateholamina, ki draži angiotenzin-reninski sistem.
• 9. To povzroča napetost gladke mišične stene ožilja, ter spremembo krvnega tlaka in s tem izgubo ritmike ožilja.
• 10. Reakcija na to dogajanje je povečano nastajanje eritropoetina, faktorja, ki stimulira nastajanje ertitrocitov in s tem zvišuje viskoznost krvi ter tonus ožilja.

Vse te reakcije organizma prizadeta oseba ne občuti, vendar se pojavi vrsta simptomov, ki človeku dajo veliko za misliti, da nanje reagira. Sliko simptomov lahko opišemo pod izrazom »burn-out« sindrom. Glede na mesto manifestacije sprememb, ki potekajo po zgoraj opisanih korakih, lahko zaznamo njihove posledice: napetost, ukrčenost, utrujenost, pomanjkanje energije za delo, motnje v delovanju srca, jutranji znaki utrujenosti, glavoboli, prebavne motnje (napenjanje, težave želodca, zaprtje, driska, itd.).

Na nivoju duhovno-duševnih simptomov občutimo strah, preobčutljivost ali vzdraženost, izguba spomina, nervoznost, motnje v koncentraciji in učenju, nemir, nespečnost, depresija, nesposobnost do mentalnega dela, negativno razpoloženje, nemotiviranost, povečan krvni pritisk ali nihanje pritiska, poslabšanje vida in kožne težave.

Ne glede na vrsto težav in simptomov, se problemi pojavijo kot posledica opisanega poteka biokemičnih reakcij stresa. Vsekakor je glavni vzrok slike simptomov pomanjkanje življenjske energije kot posledice reakcij delovanja stresa, oz. strahu, ki je vedno vzrok ali posledica stresne situacije. Tako poznamo, kako negativno čustveno ali mentalno razpoloženje povratno vpliva na vse biokemične procese v našem telesu, ki je samo mesto manifestacije čustvenih in duhovnih konfliktov.

Dolgotrajno trajanje stresa

Vse celice imajo določen program učenja, po katerem se ravnajo med njihovem delovanjem. V kolikor so izpostavljene določen čas stresu ali stanju strahu, to je vrsti biokemičnih reakcij, opisanih v verigi biokemičnih odzivov, pride do vse pogostejšega izločanja stresnih hormonov, kortizola in adrenalina. Ob prenehanju stanja stresa bodisi ob koncu tedna ali med počitnicami, se izločanje stresnih hormonov nadaljuje, ko se pojavi stanje prenehanja odvisnosti od stresa v obliki glavobolov, migren in depresivnih stanj, Človek je v tem stanju zopet nagnjen k različnim stresnim situacijam v obliki različnih podvigov in aktivnosti ob koncu tedna in med počitnicami, z namenom, da ohrani svojo stresno situacijo aktivnega življenja. Tako je celoten hormonalni in živčni sistem enako obremenjen tudi v času obdobja počitka in obnove, kar podoživlja posameznik kot prijetno in udobno. Večina ljudi pozna ta fenomen, ki se po intenzivnemu in napornemu delu kot so intenzivni študij in izpiti, znajdejo v stanju praznine in celo depresije.

Vzroki sindroma »burn-out«

Glavni vzroki stanja, ki ga danes imenujemo »burn-out« sindrom, ali verižne reakcije pomanjkanja kisika – hipoksije – so vedno enaki:

• Pomanjkanje kisika ali zmanjšanje delnega pritiska kisika v celici,
• Pomanjkljivo gibanje ali zmanjšana fizična aktivnost,
• Zakisanje ali zvišanje kislih H+ ionov, ki povečano nastajajo v procesih presnove celice ob pomanjkanju kisika,
• Povečana koncentracija ogljikovega monoksida (promet, zaprti prostori, izpušni dimi, cigaretni dim, klimatizirano ozračje, itd.,
• Pomanjkanje vitalnih mineralnih bazičnih snovi, kot so magnezij, kalcij, kalij, natrij, itd. zaradi prevelike porabe in preskromne oskrbe z dnevno prehrano, ki ji manjka teh vitalnih, za telo nujno potrebnih snovi,
• Povečana koncentracija prostih radikalov, nastalih med stanjem stresa, strahu, pomanjkanja počitka in nepravilne prehrane,
• Povečana presnova katabolnih ali razgrajevalnih procesov, ter prekratkih obdobij regeneracije (počitka in obnove),
• Pomanjkanje mineralnih snovi v telesu zaradi povečane porabe v stanjih stresa

Mehanizmi telesa za ohranitev življenja – preživetja

Opisani odzivi in procesi telesa so biokemične reakcije, ki preprečujejo samouničevalno dejavnost organizma v stanjih stresa. V telesu se zmanjša produkcija energije na biokemičnem nivoju, da bi se zmanjšala verižna reakcija omenjenih procesov, ko nastaja tako imenovani srčni zaviralni faktor (MDF- Myocard Depressant Factor). Pri dolgotrajni fizični, mentalni, predvsem pa emocionalni obremenitvi nastane v žlezi slinavki omenjeni srčno zaviralni dejavnik, ki lahko prekine oz. ustavi življenjsko važne funkcije. V primeru, da se stanje obremenitve in mentalno čustvenih pritiskov ne zmanjša (brez počitka in regeneracije in izkoriščanje vseh svojih sposobnosti in rezerv), srčno zaviralni dejavnik najprej zmanjša delovanje srca. temu sledi zmanjšano izločanje vseh prebavnih sokov in upočasnjena prebava ter zmanjšana razstrupljevalna sposobnost jeter. Zaradi oslabljene oskrbe črevesnih in ostalih celic važnih organov s kisikom in energije, ki jo nosi živa voda se poruši vsa črevesna flora in s tem zmanjša obrambna sposobnost na nivoju črevesja. V stanju, ki je povezano z zakisanostjo vseh telesnih tekočin, se spremeni bakterijska flora med katero se veča delež glivic, ki preplavijo telo oz. tkiva. Obrambni ali imunski sistem začenja povečano izločati alarmne vrste snovi oz. encimov, nastalih v kompleksnih biokemičnih procesih, ki delujejo proti povečani bolezenski flori. Prizadeta oseba ne občuti ničesar razen velike utrujenosti, prebavne težave in druge telesne simptome, ki jih ni mogoče uvrstiti določenemu stanju bolezni. Dokler se lahko te alarmne snovi imenovane proteinaze lahko zadostno razgrajujejo, ima organizem še vedno možnost kljubovati učinku masivnega stresa, vendar zato potrebuje obilo kisika, mineralnih snovi, počitka, povečano reduktivno sposobnost (antioksidacijsko) nevtralizacije prostih radikalov in seveda spremembo takšnega stresnega stanja oz. načina življenja. V kolikor človek v tem stanju telesu ne omogoči sprememb, se pojavijo reakcije organizma, pri katerih so najprej prizadeti srce, pljuča in možgani, organi, ki so najbolj izpostavljeni motnjam v njihovem delovanju. Reakcija organizma se manifestira v zmanjšani dobavi energije, da bi se ohranila funkcija najvažnejših življenjskih organov. Znaki opisanih reakcij se kažejo v burn-out sindromu. Ko se zmanjša dobava energije na celičnem nivoju, se upočasni celotna presnova, kar vodi na celičnem tako kot na višjem organskem nivoju do samouničevalnih procesov. Te procese sprožijo določeni geni, ki povzročijo izločanje določenih uničevalnih ali razgrajevalnih encimov v celičnih organelih (lizosomih), ki zmanjšujejo produkcijo energije in počasi ustvarjajo na celotnem nivoju človeka sliko »burn-out« sindroma.

Kako se rešiti iz začaranega kroga samouničevalnih procesov organizma

Rešitev iz takšnega stanja »prekurjenosti«, kot jo imenujemo v slovenskem jeziku, je gotovo sprememba načina življenja na vseh nivojih. Poleg življenjskega stila in osebnega mišljenja, potrebuje prizadeti človek zdravo, izravnano živo prehrano, živo in čisto vodo, ki prinaša energijo oz. življenje, več počitka, zdrave fizične aktivnosti in svežega zraka. Iz biokemičnega vidika je potrebno organizmu dodajati razpoložljive mineralne snovi v takšni obliki, da nadomeščajo porabljene rezerve v telesnih tkivih in tekočinah ter omogočajo nevtralizirati prekomerne količine kislin ter vzpostaviti in vzdrževati kislinsko-bazično ravnotežje. Poleg mineralnih snovi ima organizem v takem stanju pomanjkanja potrebe po določenih drugih mikro hranilnih snoveh kot so naravne oblike vitaminov, ki so razpoložljive na celičnem nivoju in nujno potrebni za potek številnih kompleksnih biokemičnih procesov v različnih organskih sistemih. Gotovo je pri oskrbi telesa z omenjenimi ortomolekularnimi snovmi nujna razstrupitev telesa na nivoju organov, vezivnega tkiva in celotnega osnovnega sistema, ki obdaja vse organe in tkiva telesa. Iz kliničnih izkušenj in poteka različnih bolezenskih stanj se je v celostni medicini pokazalo, da brez očiščenja in razstrupitve organizma, ni mogoče vzpostaviti prave regulacije delovanja posameznih organov in organskih sistemov. Zaradi prisotnosti odloženih strupenih snovi presnove in telesu tujih nenaravnih snovi zaužitih z dnevno prehrano, pride do motenj v medsebojni in multihierarhični regulaciji, kar vodi do samouničevalnih procesov, zmanjšanja produkcije energije in odpoved delovanja življenjsko važnih organov. Na duhovno-duševnem in čustvenem nivoju tako prizadetega človeka pa je potrebno vključiti druge energijske medicinske sisteme, kot je homeopatija, ki nudi človeku vrniti izgubljeno energijo v obliki pravega homeopatskega zdravila primernega za individualno sliko bolezni.

Viri

• Hermann,S.(2004): Psycosomatik. Beratung bei körperlichen Erkrankungen. Diploparbeit.
• Kreutzmann,R.(2006).: Stress ade. www.kreutzmann.de
• Marty, J. (2006): Energie für Ausgebrannte. Biochemische Zusammenhänge beim Burnout-Syndrom.
• Raum&Zeit, 142, 4, 41-43,

L.Krušič in A.Krušič-Kaplja

Obolenje kosti s spremembami kostnega matriksa je mogoče preprečiti in ozdraviti

Osteoporoza pri človeku in živalih

Osteoporoza je obolenje kosti, kjer se postopno zmanjšuje gostota kostne snovi – mineralnih snovi in organske mrežne strukture. Osteoporoza se lahko pojavi že zelo zgodaj v mladosti, vendar se najpogosteje manifestira v starosti nad 50 let. Največjo gostoto kostnega tkiva doseže človek v starosti med 20 in 30 leti, vendar se danes že v tej starosti pojavlja izguba kostne snovi in njene gostote pri velikemu številu žensk zaradi neprimerne prehrane in pomanjkanja telesne aktivnosti. Pojav izgube kostne snovi in zmanjševanje kostne gostote je opaziti prej pri ženskah kot pri moških, še posebej v času menopavze, ko nastopi nenaden padec estrogena in progesterona in je s tem pospešena izguba kostne mase. Zanimivo je, da se osteoporoza pojavlja ne samo pri človeku, temveč tudi pri konju, že v času rasti pri mladih športnih konjih in kasneje tudi pri starejših. Zmanjšanje kostne mase oz. mineralne gostote pri športnih konjih pripisujejo vplivu prehrane bogate z ogljikovimi hidrati in nepravilnemu razmerju mineralnih snovi, ki zakisujejo organizem.

Podobno kot ostala tkiva in organi naše kosti niso mrtvo ali nespremenljivo tkivo, temveč predstavljajo živo tkivo, ki potrebujejo za ohranitev svoje strukture in dejavnosti dobro oskrbo z različnimi hranilnimi snovmi in redno fizično obremenitev. V kostnem tkivu poteka vse življenje nastajanje novega kostnega tkiva, medtem ko se staro kostno tkivo razgrajuje in izloča iz telesa. Dolge cevaste kosti rok in nog, ki imajo visoko mineralno gostoto se popolnoma prenovijo vsakih 10-12 let našega življenja. Druge kosti z manjšo mineralno gostoto, kot so vretenca hrbtenice in končni deli cevastih kosti pa se prenovijo vsaka 2-3 leta. Zaradi sposobnosti obnove kostnega tkiva, človek ob pravilni prehrani in fizični aktivnosti lahko v vsakem obdobju življenja obnovi bolj kvalitetno kostno tkivo.

Osteoporoza je obolenje današnjega časa

Iz dnevnih informacij o osteoporozi in njeni preventivi oz. zdravljenju, pa slišimo, da ob primernem dodajanju kalcija in estrogenih hormonov lahko preprečimo pojav osteoporoze. V resnici pa pri pojavu osteoporoze igrata veliko vlogo prehrana in način življenja, s katerima lahko preprečimo to hudo obolenje kosti. Mnogo bolnikov ženskega spola z osteoporozo bi bilo zelo srečnih, če bi vedeli, da za preprečitev osteoporoze ni potrebno uživati estrogenih hormonov.

Za kostno tkivo je značilno, da so najpomembnejše sestavine minerali: kalcij, magnezij, kalij, fosfor in fluor v pravilnem medsebojnim razmerju. Lahko pa tudi prevelika količina fosforja in flora vpliva na slabšo zgradbo ali obnovo kostnega tkiva in obratno pomanjkanje magnezija, ki je odgovoren za izkoriščanje in vgrajevanje kalcija povzroča zmanjšano odlaganje kalcija v kostno tkivo. Pri nastajanju oz. obnovi kostnega tkiva pa sodelujejo tudi moški in ženski spolni hormoni testosteron, estrogen in progesteron. Testosteron in progesteron sta neposredno vključena pri nastajanju in regeneraciji kostnega tkiva, medtem ko estrogeni hormon posredno zavira izgubo oz. razgrajevanje kostnega tkiva. Pri osteoporozi se staro kostno tkivo hitrejše razgrajuje kot nastaja novo kostno tkivo, kar povzroča izgubo kostne snovi oz. njene gostote, ki se kaže v poroznem kostnem tkivu. Moč in trdnost naših kosti pa je odraz celotne mase kostnega tkiva in njene gostote. Kosti človeka z napredujočo osteoporozo postopoma postajajo lahko tako krhke in porozne , da niso sposobne več nositi lastne teže telesa. V tej fazi sprememb kostnega tkiva pride do spontanih zlomov dolgih kosti. Največja izguba kostne snovi se pojavi prav v hrbtenici, zapestju in kolkih. Žal se simptomi osteoporoze kažejo v oblikah, ki jih ne povezujemo neposredno z osteoporozo dokler ne pride do pojava zlomov kosti. Med zgodnje simptome osteoporoze štejemo pojav nespečnost, nemir, krči na nogah in stopalih ponoči, bolečine v spodnjem ali ledvenem delu hrbtenice, obolenja zobovja, paradontoza, izguba zob in zmanjševanje telesne višine. Pri osteoporozi gre za nepravilno razlago vzrokov, saj velja splošno pravilo, da se osteoporoza pojavi pri ženskah med menopavzo. V resnici se začenja zmanjševati kostna masa po tridesetem letu starosti in pospešeno nadaljuje v času menopavze ter nadaljuje v starosti z intenzivnostjo 1-1,5% izgube kostne mase na leto. V medicini se je zaradi pojava osteoporoze v času pred in med menopavzo, ko se zniža tudi nivo estrogenih hormonov v krvi ustalilo splošno mnenje, da je osteoporoza posledica zmanjšanega izločanja estrogenega hormona s katerim je osteoporozo mogoče tudi zdraviti. Žal igra pri pojavu osteoporoze poleg zmanjšanega izločanja estrogena veliko vlogo prehrana, življenjske navade in hitro zmanjšanje izločanja hormona progesterona, potrebnega pri nastajanju kostnega tkiva. Brez dvoma estrogeni hormon zmanjšuje razgradnjo kostnega tkiva med obdobjem menopavze, vendar pa so na voljo znanstveni dokazi, da se izguba kostnega tkiva nadaljuje z enako intenzivnostjo z ali brez prisotnosti estrogenega hormona.

Že leta 1995 objavljena študija o osteoporozi opravljena na večji populaciji ženskih oseb v zelo ugledni medicinski reviji New England Journal of Medicine, je pokazala, da ni bilo kljub dodajanju estrogenega hormona pozitivnega učinka v smislu zmanjšanja osteoporoze pri ženskah nad 65 let starosti. Od kar pa je znano, da progesteron skupaj s pravilno prehrano in ustrezno fizično aktivnostjo izboljšuje gostoto kostnega tkiva ne glede na starost, pa je terapija z estrogenim hormonom omejena le na redke posamezne primere ženskih oseb z osteoporozo po obdobju menopavze. Predvsem so to ženske, ki so izredno drobne in suhe postave z drobnimi kostmi in brez ali zelo malo maščobnega tkiva, ki proizvaja nezadostne količine estrogenega hormona za preprečevanje izgube kostne snovi. Pri ženskah se po menopavzi vzdržuje nivo potrebnega hormona estrogena, ki ga izločajo celice maščobnega tkiva, z namenom da nadaljuje vzdrževanje ravnotežja med nastajanjem in razgrajevanjem kostnega tkiva.

Poznanih je več vrst farmacevtskih zdravil za zdravljenje osteoporoze, vendar je njihov učinek zelo omejen, medtem ko so stranski učinki zelo neugodni. Eden od najbolj poznanih zdravil je fosamax, bifosfonat, ki zavira razgradnjo kostnega tkiva. Vendar je tako zdravljeno kostno tkivo po določenem čas terapije (3-5 let) prav tako krhko in nagnjeno k spontanim zlomom. Drugi preparat za zdravljenje osteoporoze je fluorid, ki deluje podobno kot fosamax in upočasni izgubo kostne mase le začasno, kasneje pa je staro kostno tkivo še bolj krhko in nagnjeno k zlomom. Podobno je z drugimi zdravili, ki se uporabljajo pri zdravljenju osteoporoze v konvencionalni medicini, z razliko da so njihovi stranski učinki med dolgotrajno uporabo še neznani. Prav gotovo je pomembno dejstvo, da osteoporoza ni bolezen zaradi pomanjkanja kalcija, temveč je bolezen zaradi prekomerne izgube kalcija iz kostnega tkiva. Za preprečevanje pojava osteoporoze je potrebna zadostna količina kalcija in magnezija, pomembnega za vgrajevanje kalcija v kostno tkivo ter drugih bazičnih mineralov. Tako lahko omenimo, da je pri preučevanju osteoporoze poleg načina življenja kot je premajhna fizična aktivnost in zadosten vpliv sončne svetlobe, ki pogojuje ustrezno nastajanje vitamina D, prehrana eden glavnih dejavnikov pri pojavu osteoporoze.

Vpliv prehrane in porušenega kislinsko-bazičnega ravnotežja na pojav osteoporoze

Vpliv prehrane na ohranitev in obnovo zdravega kostnega tkiva pa je mogoče ugotoviti in potrditi z rezultati številnih raziskav, objavljenih v znanstveni literaturi zadnjih osem let.

Takšne in podobne raziskave so že v šestdesetih letih privedle do hipoteze, da je eden glavnih povzročiteljev osteoporoze visoka obremenitev organizma s kislinami , ki nastajajo med presnovo določenih živil, ki tvorijo kisline [1].

V strokovni literaturi je na voljo več raziskav, ki obravnavajo vpliv različnih diet na pojav osteoporoze. Vpliv vegetarijanske prehrane na gostoto mineralov v kostnem tkivu temelji na pozitivnem učinku bazičnih mineralnih snovi vegetarijanske hrane, ker obstaja ozka odvisnost med večjo vsebnostjo bazičnih mineralnih snovi in gostoto mineralnih snovi v kosteh [2]. Primerjalna študija pri ženskah z vegetarijansko in mešano prehrano je pokazala, da je visok delež živil z bazičnimi minerali povzročil izboljšano presnovo kalcija [3]. Pri skupini žensk z mešano prehrano pa je prišlo kljub enaki količini zaužitega kalcija, ne samo do povečane izgube kislin kot posledica zakisanja, tudi do močno povečanega izločanja kalcija. Tudi pri ženskah v menopavzi se je pokazal pozitiven učinek zaužitih bazičnih živil in povečano gostoto kostnega tkiva [4]. Prav tako je pri starejših ljudeh uživanje bazičnih živil (z višjim deležem magnezija in kalija) imelo učinek na povišano gostoto mineralov v kosteh [5].

Najnovejše raziskave o vplivu prehrane na izgubo mineralnih snovi iz kosti v menopavzi kažejo, da se ob zmanjšanem nastajanju kislin med presnovo pri ženskah v predmenopavzi in med njo močno poveča gostota mineralnih snovi v stegneničnih kosteh [6].

Druga epidemiološka študija kaže pozitivni učinek zaužitega kalcija, sadja in zelenjave na presnovo mineralov v kosteh. Avtorji zaključujejo, da kljub močnega vpliva menopavze in nadomestitvene hormonske terapije na zdravje kosti pri ženskah prehrana bogata s sadjem in zelenjavo lahko močno vpliva proti izgubi mineralnih snovi v obdobju pred in po menopavzi [7].V drugi pomembni raziskavi se je izkazalo, da nizek delež kalija v zaužiti hrani in visoki delež z urinom izločenih kislin povzroča zmanjšanje gostote mineralnih snovi v vratnem delu stegnenice in ledvenih vretencih pri ženskah v obdobju pred menopavzo in po njej [8].

Iz številnih raziskav zadnjih let je razvidno, da je osteoporozo mogoče preprečiti z načinom življenja in prehrambenih navad, ki povzročajo kronično zakisanje in ne samo z dodajanjem kalcija v dnevni prehrani. Dodajanje kalcija pomeni le majhen delež v celotni sliki preprečevanja osteoporoze, ker potrebuje telo za vzdrževanje kislinsko-bazičnega ravnotežja še druge minerale kot so magnezij, kalij, natrij v pravem razmerju. Za vgrajevanje kalcija v kostno tkivo pa je nujno potreben magnezij in še vrsta mikromineralov kot so mangan, cink, baker, bor, potrebni tudi pri nastajanju organskih snovi kostnega tkiva kot je kolagen. Potrebe po omenjenih mineralnih snoveh le izjemoma lahko pokrijemo z uživanjem obilne količine zelenjave, sadja in zrn in semen, zaradi intenzivnega načina gojenja sadja in zelenjave. Zato se mora človek posluževati primerno sestavljenih mineralnih mešanic, ki uravnavajo dnevne potrebe tako za vzdrževanje kislinsko-bazičnega ravnotežja kot za nadomestitev mineralnih snovi pri obnovi skeleta.

Zaključek

Za preprečevanje osteoporoze je potrebno upoštevati nekaj osnovnih navodil, ki so povezane z načinom našega življenja in prehrambenih navad, ki smo jih opisali v članku o “Kislinsko-bazičnem ravnotežju”, objavljenemu na tej spletni strani.

Poudariti je potrebno, da je velik dejavnik poleg celotne prehrane naše civilizacije, ki vsebuje večji delež do 75-80% beljakovin in ogljikovih hidratov, to je kislih živil, vsebnost fosforja v vseh sokovih, ki povzroča nastajanje fosforne kisline in posledično izgubo kalcija iz telesa.

Prekomerno uživanje kave, alkohola (močne pijače) in kajenje vodi do povečanega izločanja kalcija iz telesa ter izčrpavanja mineralnih bazičnih snovi iz kostnega tkiva. Znano je, da je pri kadilcih vsebnost mineralnih snovi v kosteh manjša za 15-30% pri ženskah in 10-20% pri moških.

Uživanje aluminija v obliki antacidnih zdravil in vodovodne vode za uporabo pri kuhanju povzroča povečano izločanje kalcija z blatom in urinom, preprečuje asimilacijo fluorida in fosforja ter vodi do neravnotežne (premajhne) količine kalcija v telesu.

Uporaba diuretičnih preparatov, ki se v konvencionalni medicini uporabljajo za zdravljenje visokega pritiska, otekanja spodnjih delov okončin, kroničnega obolenja srca povzročajo ne samo izgubo tekočine, temveč tudi kalcija, magnezija in kalija. Pacienti, ki uživajo te vrste diuretikov so veliko bolj nagnjeni različnim vrstam zlomov skeleta. V primerih, kjer je potrebno zdravljenje z diuretiki, je priporočljivo uživanje naravnih rastlinskih preparatov v obliki čajev, izvlečkov ali pripravkov v kapsulah oz. ustreznih homeopatskih pripravkov, ki odgovarjajo sliki obolenja.

Prekomerno uživanje fluora v obliki fluoridov preko fluorirane vode v nekaterih deželah in masovna uporaba zobnih past povzroča nepravilno rast in obnovo kostnega tkiva in zvišuje nagnjenost k zlomom predvsem kolkov za 20-40%. O znanstvenih dokazih škodljivega delovanje fluoridov na delovanje različnih encimskih sistemov, zlasti encimov odgovornih za popravljanje poškodb DNK (dezoksiribonukleinske kisline), to je dednega materiala, ki skrbi za gradnjo in obnovo vsake celice organizma je veliko zbranega v knjigi velikega ameriškega strokovnjaka za fluor in fluoride J.Yiamouyiannis-a (9). Zaradi omenjenih toksičnih učinkov fluoridov se izogibajte vsem zobnim pastam, ki vsebujejo fluor in preverite vsebnost vode na fluor, ker povprečen prebivalec ZDA, kjer je vsa vodovodna voda že več kot 30 let fluorirana uživa prekomerne količine tega minerala. V deželah, kjer voda vsebuje znatne količine fluora priporočajo uporabo vodnih filtrov v kombinaciji z ionizacijo vode, ki omogočajo vodo očistiti tudi od drugih mineralov in strupenih snovi, istočasno pa to vodo zopet z elektrokemično aktivacijo revitalizirajo in energetsko obogatijo.

Uživanje kortikosteroidnih preparatov zlasti sintetičnih kortikosteroidov (prednizon), ki se v konvencionalni medicini uporabljajo za zdravljenje različnih vnetnih procesov, predstavljajo pri dolgotrajnejšem uživanju veliko nevarnost za pojav osteoporoze. Glukokortikoidi kot je kortizon so po kemični zgradbi sorodni hormonu progesteronu, kar pomeni po znanem mehanizmu delovanja kompetitivno zaseda enaka receptorska mesta na nastajajočih kostnih celicah. Progesteron deluje v smislu stimuliranja rasti kostnih celic, medtem ko kortizon deluje v smislu zaviranja rasti kostnih celic. Pri terapiji s kortizonskimi preparati je nujno vsaj uporabljati naravno obliko kortizona, ki se imenuje hidrokortizon, ki nima takega učinka kot sintetična oblika.

Viri

• 1. Wachman A, Bernstein DS: Diet and Osteoporosis. Lancet 1968; 958-959.
• 2. Marsh AG, Sanchez, TV, Michelsen O, Chaffee FL, Fagal, SM: Vegetarian lifestyle and bone mineral density. Am J Clin Nutr 1988; 48:837-841.
• 3. Ball D, Maughan RJ: Blood and urine acid-base status of premenopausal omnivorous and vegetarian women. Br J Nutr 1997; 78:683-693.
• 4.New SA, Bolton-Smith C, Grubb DA, Reid DM: Nutritional influences on bone mineral density: A cross-sectional study in premenopausal women. Am J Clin Nutr 1997; 65:1831-1839.
• 5.Tucker KL, Hannan MT, Chen H, Cupples LA, Wilson PW, Kiel DP: Potassium, magnesium, and fruit and vegetable intakes are associated with greater bone mineral density in elderly men and women. Am J Clin Nutr 1999; 69:727-736.
• 6.New SA, MacDonald HM, Campbell MK, Martin JC, Garton MJ, Robins SP, Reid DM: Lower estimates of net endogenous non-carbonic acid production are positively associated with indexes of bone health in premenopausal and perimenopausal women. Am J Clin Nutr 2004; 79:131-138
• 7. Macdonald HM, New SA, Golden MH, Campbell MK, Reid DM: Nutritional associations with bone loss during the menopausal transition: evidence of a beneficial effect of calcium, alcohol, and fruit and vegetable nutrients and of a detrimental effect of fatty acids. Am J Clin Nutr 2004; 79:155-165.
• 8.Farr M, Garvey K, Bold AM, Kendall MJ, Bacon PA: Significance of the hydrogen ion concentration in synovial fluid in rheumatoid arthritis. Clin Exp Rheumatol 1985; 3:99-104.
• 9.Yiamouyiannis, J.: Früher alt durch Fluoride.waldthausen Verlag, 2863 Ritterhude, 1991, 2.Aufl.

A.Krušič-Kaplja in Krušič L.

Uvod

Magnezij srebrno beli lahki metal, ki na zraku oksidira v magnezijev oksid. Ima atomsko številko 12 v periodnem sistemu in spada med zemeljske alkalije. Odkril ga je angleški kemik Joseph Black (1728-1799), ime pa je dobil po grškemu polotoku Magnesia.

Magnezij se v naravi ne nahaja v elementarni obliki, temveč le v obliki spojin karbonatov (magnezit, dolomit), silikatov (serpentin, lojevec) in sulfatov (kizerit, kainit in grenka sol). V morju predstavljajo magnezijeve soli 15% celokupne morske soli v obliki magnezijevega klorida, sulfata in bromida).

Važna kemična značilnost magnezija v spojinah je nagnjenost k spajanju v vodne komplekse in tvorba stabilnih kompleksov z različnimi organskimi snovmi (Phipps, 1976), kot je ponazorjeno v centralni vlogi magnezija v molekuli klorofila. Klorofil je fotosintetični pigment vseh rastlin, kjer fotosinteza ne more potekati v odsotnosti magnezija (Aikawa, 1959).

Koncentracija magnezija v morski vodi znaša okoli 50 mmol/l. Zaradi take koncentracije v morski vodi in fizikalno kemičnih lastnosti, ki jih ima kot dvovalentni ion so najverjetneje vzrok za njegovo posredno in neposredno delovanje pri večini življenskih procesov. Tako je na primer za ATP (adenozintrifosfat) kot ključno snov za ustvarjanje energije v celici pri prenosu fosfatne skupine potreben Mg-ATP kompleks; prav tako je magnezij skupaj z ATP-jem potreben za delovanje več sto encimskih sistemov, med katerimi je veliko udeleženih v procesih presnove (Vormann, 2004).

Magnezij stabilizira aktivno obliko nukleinskih kislin in je potreben za zmanjšanje in kompenziranje električne napetosti več valentnih anionov oz. polianionov. V izven celičnem prostoru magnezij sinergistično s kalcijem sodeluje pri stabilizaciji celične membrane, medtem ko deluje na kalcijevih kanalih antagonistično s kalcijem. Magnezij je poleg kalcija , s katerim deluje antagonistično udeležen za gradnjo in ohranitev skeleta in zob. Magnezij je poleg kalcija pomemben tudi pri delovanju živčnih in mišičnih celic v smislu zmanjšanja celične vzdražljivosti, izboljšuje tudi delovanje srčne mišice, razširi srčno koronarno ožilje in vpliva ugodno na strjevanje krvi. Magnezij znižuje maščobe v krvi in igra važno vlogo pri preprečevanju srčnega infarkta.

Zaradi njegovega pomirjevalnega delovanja, ga imenujejo »antistresni mineral«. Zelo važno vlogo igra magnezij pri vzdrževanju celične adhezije. Za normalno opravljanje in vzdrževanje omenjenih funkcij mora ostati njegova koncentracija v medceličnem in v celičnem prostoru stalno ohranjena ob primerni dnevni oskrbi telesa s hrano (Vormann, 2003).

Odrasel človek ga vsebuje 30 g, od katerega se polovica nahaja v kosteh, največji del pa v samem celičnem prostoru, 1% pa je raztopljenega v krvi.

Glavna količina magnezija se nahaja v kostnem tkivu s tem, da je del magnezija vezan na površini kosti in je v stalnem ravnotežju z izvenceličnim magnezijem (Martini, 1999). Pri zmanjšanju magnezija v krvi, se magnezij hitro lahko sprosti iz kostne površine, medtem ko se pri zvišanju v krvi zopet veže na površino kostnega tkiva (Elin, 1994). V praksi lahko določamo samo magnezij v izvencelični tekočini in se ga uporablja kot pokazatelj magnezija v celičnem prostoru. To bi sicer bilo pravilno, če bi predpostavili, da sta magnezij v medcelični tekočini in magnezij znotraj celične tekočine v ravnotežju in bi spremembe magnezija v medcelični tekočini vodile do kratkotrajnih sprememb magnezija v celičnemu prostoru in obratno. Vendar do takih sprememb ne prihaja, ker celična opna ni prosto prehodna za magnezij, medtem ko koncentracijo magnezija v celičnemu prostoru določa aktivnost transportnega sistema magnezija. Mejne oz. referenčne vrednosti magnezija v serumu znašajo med 0,75 in 1,0 mmol/l, kjer je 35% magnezija vezanega na beljakovine in 10% na druge snovi (Weissinger in sod.,1998). Koncentracija prostega magnezija v serumu znaša 0,5 mmol/l, vendar pa se mora upoštevati, da je koncentracija magnezija podrejena cirkadianemu ritmu z višjimi vrednostmi zvečer in nižjimi ponoči. Nihanja v koncentraciji magnezija so posledica sproščanja magnezija iz celičnega prostora v stresnih situacijah ali pri latentni acidozi oz. kroničnemu zakisanju organizma iz kostnega tkiva.

Pomanjkanje magnezija pri mladih rastočih živalih povzroča izgubo magnezija iz kostnega tkiva v nekaj dneh (Vormann in sod., 1997). Kostno tkivo predstavlja rezervo magnezija, ki lahko nevtralizira koncentracijo magnezija v medceličnemu prostoru.

Pri človeku se s starostjo zmanjša sposobnost nevtralizacije kislin s pomočjo magnezija, ker se tekom življenja zmanjša koncentracija magnezija v kostnem tkivu skoraj za polovico (Vormann in Anke, 2002). Spremembe v sposobnosti nevtralizacije kislin v telesu so posledica zmanjšane sposobnosti izločanja kislin preko ledvic in s povečano obremenitvijo kislin iz hrane s staranjem organizma, zaradi česar se povečuje izguba mineralov iz kostnega tkiva (Frassetto in sod., 1996). Raziskave kažejo, da običajna koncentracija magnezija v hrani ne zadošča, da bi preprečila izgubo magnezija iz kostnega tkiva, ki jo spremlja tudi izguba kalcija in zmanjšana gostota mineralov v kosteh. To je zelo pomemben dejavnik pri nastajanju osteoporoze, saj so poskusi na živalih in raziskave na ljudeh pokazale pozitivne učinke na gostoto kostnega tkiva in parametre kostne absorpcije ob dodajanju magnezija (Rude in sod., 1998; Stendig-Lindberg in sod., 1993; Dimai in sod., 1998).

Regulacija magnezijeve homeostaze

Izvencelična koncentracija magnezija je odvisna od mere magnezijeve povratne resorpcije v ledvicah. Pri tej regulaciji so udeleženi specialni receptorji v ledvicah (divalentni-kationsko občutljivi receptorji), ki jih na krvni strani stimulirajo spremembe koncentracije prostih magnezijevih ionov in tako modulirajo povratno resorpcijo magnezija iz primarnega urina (Konrad in sod., 2004). Na koncentracijo celičnega magnezija pa vpliva ravnotežje med dotokom magnezija (influks) in odtokom magnezija (efluks). Za vstopanje magnezija v eukariotične celice so pomembni kanali TRPM6 in TRPM7, ki so z magnezijevim odtočnim sistemom – Na/Mg antiport – odgovorni za koncentracijo magnezija v celici (Konrad in sod.,2004). Pomemben je TRPM6 kanal, ki je izražen v epitelnih celicah in je pomemben za resorpcijo magnezija iz tankega črevesja in povratno resorpcijo magnezija iz primarnega urina v ledvičnih tubulih. Za povratno resorpcijo magnezija iz primarnega urina je odgovoren tudi paracelin -claudin 16 (Alexander in sod., 2008).

Poleg TRPM6 kanalov se v vseh celicah nahajajo še TRPM7 kanli, ki so soudeleženi pri vzdrževanju koncentracije magnezija v celicah. Mutacijske spremembe v magnezijevih kanalih celic črevesja in ledvic pa so vzrok za pomanjkanje magnezija (Konrad in sod., 2004). Na področju transporta magnezija v telesnih celicah so v zadnjihletih odkrili številne transportne sisteme magnezija, katerih sodelovanje v homeostazi do sedaj niso bili poznani (Kolisek in sod., 2008). Njegova vloga pri vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja se kaže v povečani izgubi magnezija skozi ledvica pri hrani, ki povzroča močno kislinsko obremenitev (Rylander in sod., 2006).

Potreba po magneziju

Dnevne potrebe magnezija za mladino od 16 leta in odrasle zanša po priporočilih Nemške Zveze za Prehrano od 300-400 mg, kjer je potrebno upoštevati, da moški potrebujejo nekoliko večje količine magnezija kot ženske zaradi večje mase skeleta. Za otroke do 4 leta se priporoča 80 mg in do 15 leta od 120-300 mg dnevno. Dnevna potreba pri nosečnicah znašam 350 mg in za doječe 390 mg dnevno. V zadnjih mesecih nosečnosti priporočajo dodajanje magnezija zaradi preprečevanja prezgodnjih popadkov. Še posebno se priporočajo povečane količine dnevno zaužite količine magnezija pri sledečih skupinah:

• Športniki, ki utegnejo izgubiti večje količine magnezija med potenjem po povečani potrebi zaradi nevtralizacije odvečnih kislin.
• Diabetiki, ki izločajo večje količine magnezija z urinom.
• Starejši ljudje, ki zaužijejo premalo vode in tekočin ter se pomanjkljivo prehranjujejo.
• Pri ljudeh, ki uživajo zdravila: aminoglikozide, cisplatin, ciklosporin, digoxin, oralna kontracepcijska sredstva, laksativa, glukokortikoide, diuretika in druge.
• Pacienti s srčnimi oblenji imajo večje potrebe po magneziju.

Iz znane raziskave o oskrbi magnezija v Nemčiji je razvidno, da je pomankljivo zlasti uživanje magnezija pri deklicah in mladih ženskah v starosti od 14-18 let (56,45%), medtem, ko 26.1% moških in 28,6% žensk uživa manj magnezija kot je priporočeno (Nationale Verzehr.Studie, 2008). Pomankanje magnezija so ugotovili že v raziskavi pred 20 leti na osnovi meritev magnezija v krvnem serumu, kjer so pri več kot 10% odraslega prebivalstva obeh spolov ugotovili nižje koncentracije magnezija, povezane z velikim pomankanjem magnezija (Kohlmeier in sod.,1995).

Znano je, da je samo organsko vezani magnezij v obliki citrata ali aspartata razpoložljiv na celičnemu nivoju in da se anorganske soli magnezija kot so magnezijev karbonat in oksid sicer resorbira v kri, vendar ni razpoložljiv ostalim tkivnim celicam.

Pri začasnih pomanjkanjih magnezija zaradi nizke vsebnosti v prehrani, se magnezij glede na potrebe uporablja iz kosti. S starostjo se zmanjša sposobnost nadomeščanja magnezija iz tkiv, kar pomeni povečano dnevno potrebo po magneziju pri starejših ljudeh. Pomanjkanja magnezija se pojavijo zlasti pri nepravili prehrani in pri kroničnih obolenjih. V prejšnjih duplikatnih raziskavah o oskrbi in izločanju magnezija so ugotovili, da so ženske uživale 210 mg in moški 260 mg magnezija s samostojno pripravljenimi vegetarijanskimi dietami.Pri tem je potrebno upoštevati, da je vsebnost magnezija v surovih živilih veliko višja kot v kuhanih živilih, ker se pri kuhanju velika količina magnezija izgubi z vodno ekstrakcijo (Glei in sod., 1998).

Pomanjkanje Magnezija

Pri današnjih življenjskih pogojih in navadah so pomanjkanja magnezija zelo pogosta. Zmanjšanje celotnega stanja magnezija v telesu se ne kaže takoj v neposredno zmanjšani koncentraciji magnezija v krvi, ker se pri padcu magnezija v medcelični tekočini, magnezij začenja sproščati iz kostnih rezerv. Koncentracija magnezija v krvnem serumu se pojavi šele pri izčrpanju magnezijevih rezerv v tkivih, kar pomeni, da je pri zmanjšani serumski koncentraciji magnezija navzoče masivno pomanjkanje magnezija. Prav tako, lahko pri normalnih koncentracijah magnezija v serumu že obstaja pomanjkanje magnezija v telesu.

Telo lahko dolgo časa kompenzira pomanjkanje magnezija s pomočjo izkoriščanja magnezija iz kostnih depojev in s pomčjo zmanjšanega izločanja magnezija skozi ledvica, ne da bise pojavili večji patofiziološki učinki s kliničnimi simptomi. Pri dolgotrajni zmanjšani oskrbi in dodatni izgubi magnezija preko ledvic in kože, pa se pojavijo naslednji simptomi pomanjkanja:

• Pritisk v glavi, vrtoglavica, omotičnost, zaspanost, nervoza, padec koncentracije
• migrena, glavobol.
• Motnje v ritmu delovanja srca.
• Krči mišic obraza, vratu in lopatic, krči vzdolž celotne hrbtenice, v področju želodca in črevesja, sečnih poti, maternice, stegen, meč, podplatov in prstov na nogi.
• Občutek gluhosti mišic, parestezija.
• Hipertonija.

Pomanjkanje magnezija pri poskusnih živalih pa se kaže v obliki sledečih simptomov:

• Nevro-mišična vzdražljivost.
• Upoščasnjena rast.
• Spremembe na koži.
• Začasni eritemi in edemi.
• Nekroze srčne mišice in povečana količina kolagena v srčni mišici, poapnenje (kalcifikacija) ledvic in velikih žil.
• Pojav malignih T-celic-limfomov in levkemije.
• Pojav črevesnih tumorjev.

Simptome pomanjkanja magnezija povzroči zmanjšano antagonistično delovanje magnezija na kalcij, ob pomanjkanju magnezija. Magnezij je namreč fiziološki antagonist kalcija in zmanjšana količina v medcelični tekočini povzroči povišano koncentracije prostega kalcija v celični tekočini. Posledica je povečana razpoložljivost magnezija v medcelični tekočini in zmanjšani pretok kalcija v celico. Istočasno se z zmanjšano koncentracijo magnezija v medcelični tekočini zmanjša stabilnost celične membrane, ker se zmanjša koncentracija dvovalentnega kationa Mg2+, potrebnega za prečno mreženje negativnih nabojev v celičnih membranah.

Pri človeku se kaže pomanjkanje magnezija s simptomi povišane nevro-mišične vzdražljivosti, ki vodijo do mišičnih napetosti, krčev, motenj srčnega ritma, hipertonije in splošno do slike obolenja latentne tetanije (Durlach, 1988, Rude, 1998).

Magnezij in obolenja

Novejše raziskave so pokazale pomembnost magnezija v homeostazi oz. presnovi kostnega tkiva. Največji delež magnezija v telesu se nahaja prav v kosteh, kjer se ob pomanjkanju magnezija v dnevni oskrbi s hrano lahko aktivira 1/3 od celote vsebovanega magnezija. Pri dolgotrajni pomanjkljivi oskrbi magnezija s prehrano, magnezij neposredno prispeva k nastanku osteoporoze. Zaradi danes splošno veljavne profilakse in celo zdravljenja osteoporoze s kalcijevimi pripravki je pomembna ustrezna dopolnilna oskrba tudi z magnezijem (Rude, 1998).

Še posebej pomembno je delovanje pomanjkanja magnezija v pojačanem delovanju stresa, kjer pride do cito-toksičnega delovanja kateholaminov preko obremenitve celice s kalcijem in povečano peroksidacijo maščob. Delovanje kateholaminov je ob pomanjkanju magnezija bistveno povečano, ker se poviša njihovo izločanje iz celičnih depojev, zaradi povečanega sproščanja kalcijevih ionov odgovornih za proces izločanja kateholaminov ( Seelig, 1994).

Klinični znaki pomanjkanja magnezija so jasno izraženi šele pri vrednostih magnezija v krvnemu serumu pod 0,5 mmol/l in se kažejo v povečani vzdražljivosti skeletnih mišic in centralnega živčnega sistema. Padec magnezija oz. njegovo pomanjkanje pogosto spremlja tudi pomanjkanje kalcija, saj so klinični znaki pomanjkanja magnezija zelo podobni znakom pomanjkanja kalcija. V obeh primerih gre za moteno regulacijo ali homeostazo obeh mineralov. Priporočljivo je ovrednotenje koncentracije obeh mineralov. Hipomagnezemija je lahko pogosto vzrok povečane koncentracije kalcija in je v 60% primerov povezana tudi z znižano koncentracijo kalija. Za ugotavljanje vzročne zveze pri istočasnem pomanjkanju kalcija (hipokalcemija), se uporablja meritev izločanja magnezija v urinu. Za podrobnejše razlikovanje pomanjkanja magnezija od kalcija se lahko uporablja test z obremenitvijo z magnezijem (730 Mg-sulfata v 500 ml 5,5% raztopine glukoze i.v. infuzija v obdobju 12 ur). V primeru retencije ali zadrževanja 55% (365 mg) magnezija v 12 urah po začetku infuzije, gre za pomanjkanje magnezija (Blaurock-Bush, 2007).

Analiza povečane ali zmanjšane koncentracije magnezija v laseh lahko odraža stanje pomanjkanja magnezija, ki je lahko posledica pomanjkanja magnezija v hrani ali motene resorpcije magnezija v črevesju. Pri normalnemu razmerju Ca/Mg, so povečane vrednosti magnezija lahko posledica sproščanja iz kostnega tkiva in ne previsokega deleža magnezija v hrani.

Višje koncentracije magnezija v laseh od 200 ppm kažejo na pomanjkanje magnezija in ne na obremenitev, medtem ko so nižje vrednosti najpogosteje posledica nezadostne oskrbe s hrano ali posledica motenj v resorpciji hranil. Povišane vrednosti kalcija in magnezija v laseh ob njihovem normalnem razmerju najdemo pri obolenjih sklepov (artritisi), osteoporozi in drugih obolenjih. To pomeni, da se višek obeh mineralov ne vgrajuje v kostno tkivo in se zaradi motenj v njihovi resorpciji odlagajo v laseh (Blaurock-Bush, 2007). Povišane koncentracije magnezija v laseh se pojavijo prav tako pri pomanjkanju kalcija in pri oslabelem delovanju ledvic.

Pri pomanjkanju magnezija se pojavi povečana občutljivost za hrup. Raziskave na živalih in ljudeh s poklicno obremenitvijo ropota in hrupa so pokazale, da pride do pogostejše izgube sluha pri pomanjkanju magnezija v dnevni prehrani. Prav tako so raziskave pokazale, da se poškodbe sluha lahko preprečijo ob povečani oskrbi z magnezije (Cevette in sod., 2003).

Že dolgo je poznana zveza med pojavom glavobola in pomanjkanjem magnezija kot t.i. »spazmofiličnega sindroma«. Značilen simptom za prisotnost pomanjkanja magnezija je trzanje obraznih mišic pri dotikanju določenih živcev pred uhljem. Tudi živčno mišično vzdraženje v področju plečke in glave s posledičnimi glavoboli so posledice pomanjkanja magnezija (Durlach, 1988). Pri številnih primerih glavobolov so se pokazale zmanjšane koncentracije magnezija v serumu, slini in celicah (Altura, and Altura, 2001). V drugi raziskavi, kjer so bili prisotni klinični znaki pomanjkanja magnezija se je pri 70% pacientov izboljšalo stanje glavobolov zaradi napetosti po dvomesečnem dodajanju magnezija in le pri 7,5% pacientov se je stanje poslabšalo (Taubert und Keil, 1991). Te raziskave so potrdile, da ima preprečevanje pomanjkanja magnezija veliko vlogo pri zmanjšanju pojava glavobolov zaradi napetosti in tudi pri profilaksi migren. Dnevno dodajanje 600 mg magnezija je povzročilo močno zmanjšanje števila migrenskih napadov ter trajanja migrene (Peikert in sod., 1996).

Epidemiološke raziskave so pokazale, da so velik pomen visokih koncentracij magnezija v serumu za srčno-žilni sistem, kjer so v ARIC-raziskavi pri ženskah lahko pokazali močno zmanjšani riziko srčno-ožilnih obolenj (Liao in sod., 1998). Prav tako pa ima povečana oskrba z magnezijem važno terapevtsko vlogo pri obolenjih srca in ožilja(Schechter, 2003).

Posebno važno vlogo pa igra oskrba magnezija pri preprečevanju pojava diabetesa tip 2 in pri omilitvi simptomov ter izboljšanju regulacije krvnega sladkorja (Barbagallo in sod., 2007). Obsežne epidemiološke razskave so pokazale, da se z zmanjšanjem vsebnosti magnezija v hrani povečuje riziko za diabetes tip 2 in pojav metaboličnega sindroma (Lopez-Ridaura in sod., 2004; Song in sod., 2005). Oskrba z magnezijem vpliva pozitivno na potek obolenja pri klinično manifestiranemu obolenju diabetes typ-a 2, ker je zadostna količina magnezija važna za normalno delovanje inzulina. Številne raziskave ob dodajanju magnezija pri diabetičnih bolnikih so potrdile izboljšano delovanje inzulina (Larsson in Wolk, 2007).

Povprečna prehrana diabetikov je zelo skromna glede oskrbe magnezija še zlasti zaradi zmanjšanega uživanja kruha in drugih živil iz žitaric. Dnevna potreba po magneziju pa je pri diabetičnih bolnikih povečana zaradi poliurije oz.povečanega izločanja urina in acidoze, kar še povečuje izločanje in izgubo magnezija iz telesa.

Pomanjkanje magnezija po najnovejših raziskavah povečuje pojav vnetnih procesov, ki vodijo do poškodb stene ožilja. Pri pomanjkanju magnezija se v serumu poveča koncentracija CRP ali C-reaktivnih proteinov, ki predstavljajo še višjo nevarnost za poškodbe stene ožilja, tomboze in srčnega infarkta (Song in sod., 2007; Guerrero-Romero in Rodriguez-Moran,2006). V kliničnih raziskavah so ugotovili zmanjšanje CRP beljakovin v serumu bolnikov s srčno insuficienco in diabetesom po zvišani oskrbi z magnezijem(Almoznino-Sarafian in sod., 2007).

Na osnovi raziskav o pozitivnem učinku magnezija pri diabetičnih bolnikih, je danes v ZDA in delno tudi v Nemčiji dopolnilna oskrba z magnezijem osnova za profilakso in zdravljenje diabetesa mellitusa tip 2.

Oskrba z magnezijem

Magnezij zaradi splošnega znanja o njegovem pomanjkanju med prebivalstvom smatramo kot rizični dejavnik za številna obolenja. Zato je pravilna oskrba z magnezijem priporočljiva za izravnavo pomanjkanja tako pri zdravih kot bolnih ljudeh. Za vspostavitev normalne koncentracije magnezija v medcelični tekočini, je potrebno nadomestiti izgube magnezija najprej v kostnem tkivu. Priporoča se najmanj 4 tedensko dodajanje dnevno 300 mg priporočene količine magnezija (WHO, 2008) in sicer v obliki organsko vezane soli (magnezijev citrat), ki je razpoložljiv tudi na celičnem nivoju (Walker in sod., 2003).

Viri:

• Aikawa, J. K. (1959): Proc.Soc.Exp.Biol.Med.100, 293. Cit:McDowell L R(1992): Minerals in animal and Human Nutrition. Academic Press,Inc.San Diego,New York,London.
• Almozino-Sarafian,D.,berman,S.Mor,A.et al.(2007): magnesium and C-reactive protein in heart failure: an anti-inflammatory of magnesium administration? Eur.J.Nutr. 46: 230-237
• Altura,B.M.,Altura, B.T.(2001): Tension ,headaches and muscle tension: is there a role ofmagnesium? Med.Hypotheses 57: 705-713
• Alexander R.T., Haenderop, J.G., Bindels, J.R.(2008): Molecular Determinants of Magnesium Homeostasis: Insight s from human Disease. J.Am.Soc.Nephrol. Jun.18 (Epub)
• Barbagallo,M., Dominguez,L.J., Resnick, L.M.(2007): Magnesium metabolism in hypertension and type 2 diabetes mellitus.Am.J.Ther. 14:375-385
• Blaurock-Bush, E.(2007): Mineralstoffe und Spurenelemente. Labor, Diagnose und Bewertung.E.Blaurock-Bush, 8562 Hersbruck, Röhrenstrasse 20.
• Cevette, M.J., Vormann, J., Franz,K.(2003): Magnesium and hearing. J.Am.Acad. Audiol. 14:202-212
• Durlach, J.(1988): Magnesium in clinical practice. John Libbey &Co.,London, Paris
• Elin, R.J. (1994): Magnesium: the fifth but forgotten electrolyte. Am. J.Clin.Pathol. 102, 616-622.
• Frassetto, L.A., Morris, Jr.R.C., Sebastian, A.(1996): Effect of age on blood acid-base composition in adult humans: role of age related renal functional decline. Am.J.Physiol. 271, 1114-1122 Niederkkleen.
• Glei, M.,Anke,M.,Arnhold, W. Röhring,B.(1998): Magnesium intake and balance in adults consuming self-selected mixed or vegetarian diets. Trace Elements and Electrolytes 15: 111-115
• Guerrero_Romero,F., Rodriguez-Moran,M.(2006): Hypomagnesemia, oxidative stress, inflammation, and metabolicsyndrome.Diabetes Metab.Res.Rev 22: 471-476
• Kohlmeier, M.,Thefeld,W.,Stelte,W. Et al..(1995): Versorgung erwachsener mit Mineralstoffen und Spurenelementen in BRD: In: Kübler, W.,Andersen,H.J., Heeschen, W.(Hrsg.):Vera- Stiftenreihe Band V, Wissenschaftl.Fachverlag, Dr.Fleck,
• Kolisek,M., Launay P., Beck A., et al.(2008):SLC41A1 Is a Novel Mammalian Mg2+ Carrier. J.Biol.Chem. 283.16235-1247.
• Konrad M., Schlingmann K.P., Gudermann T.(2004): Insights into the molecular nature of magnesium homeostasis. Am.J. Physiol. Renal Physiol, 286, F5, 599-605
• Larsson, S.C., Wolk, A.(2007): Magnesium intake and risk of type 2 diabetes: a meta analysis. J.Intern. Med. 262: 208-214
• Lopez-Ridaura,R, Willet, W.C.,Rimm, E.B. et al.(2004): Magnesium intake and risk of type 2 diabestes in men and women.Diabetes Care 27: 134-140
• Martini, L .A. (1999): Magnesium supplementation and bone turnover. Nutr.Rev. 57, 227-229
• Phipps, D .A. (1976): Metals and Metabolism. Claredon Press, Oxford, England
• Peikert, A.,Wilimzig,C., Kohne-Volland, R.(1996): Profilaxis of migraine with oral magnesium: results from a prospective, multi-center, placebo-controlled and double blind randomized study. Cephalagia 16: 257-263
• Rude, R.K.(1998): Magnesium deficiency: a cause of heterogenous disease in humans. Bone Miner.Re. 13: 749-758
• Rylander, R.,Remer,T.,Berkmeyer,S., Vormann,J.(2006): Acid-Base status affects renal magnesium losses in healthy, elderly person. J.Nutr. 136: 391-396
• Schechter, M.(2003): Does magnesium have a role in the treatment of patients with coronary artery disease? Am.J.Cardiovasc. Drugs 3:231-239
• Seelig, M.S.(1994): Consequences of magnesium deficiency on the enhancment of stress reactions; preventive and therapeutic implications. J.Am.Coll.Nutr. 13: 429-446
• Song,Y.,Ridker, P.M. Manson, J.E. et al. (2005): Magnesium intake, C-reactive protein, and the prevalence of metabolic syndrom in middle-aged and older U:S.women. Diabetes Care 28: 1438-1444
• Song, Y.,Li, T.Y. van Dam, R.M. et al. (2007): Magnesium intake and plasma concentration of markers of systemic inflammation and endothelial dysfunction in women. Am.J.Clin. Nutr. 85: 1068-1074
• Taubert, K., Keil, G.(1991) Pilotstudie zur Magnesiumtherapie bei Migräne und S>pannungskopfschmerz. Z.ärztl.Fortbild. 85: 67-68
• Vormann, J.(2004): Magnesium. In:Merian,E. Et al.):Elements and their compounds in the Environment, Wiley-VCH,Weinheim
• Vormann, J.(2004): Magnesium: nutrition and metabolism. Mol.Aspects Med. 24: 27-37
• Vormannn, J. Anke, M. (2002): Dietary magnesium: supply, requirements and recommendations – results from duplicate and balance studies in man. Magnesium Res. 6, 155-163
• Walker, A.F., Marakis, G.Christie, S., Byng, M.(2003): mg citrate found more avilale than other Mg prepartions in a randomised, double blind study. Magn.Res. 16: 183-191
• Weissinger,J.R., Bellorin-Font,E.(1998): magnesium and Phosporus. Lancet 352, 391-396

Krušič L. in A. Krušič-Kaplja

Transport tekočin je pasivni proces kot posledica difuzije med osmotsko različnimi gradienti, ki jih določajo elektroliti. Celične membrane ne morejo aktivno transportirati vodo, vendar receptorji nadzorujejo ozmotsko koncentracijo plazemske tekočine in njenega volumna.

Porazdelitev in sestava tekočine v telesu

Telesna tekočina je razdeljena med dva glavna prostora:

Intracelularni (ICP) ali celični prostor in ekstracelularni prostor (ECP) ali medcelični prostor , skupaj predstavljata celoten volumen telesne tekočine, ki znaša pri odraslemu človeku med 55-60% telesne teže.

Intracelularni prostor vseh celic v telesu znaša več kot ½ celotnega volumna telesne vode. Pri tem različne celice vsebujejo različne količine vode (na pr. skeletno mišične celice 75% vode, maščobne celice 10% – vodna rezerva) z glavnimi ioni K+, Mg++,HPO4-2 in beljakovine.

Ekstracelularni prostor pa sestavlja medtkivna tekočina, plazma, limfa, možganska tekočina itd., z glavnimi ioni Na+,Cl-, HCO3-

Gibanje telesnih tekočin poteka iz kapilar v medcelični prostor s pomočjo hidrostatskega pritiska, medtem ko se iz medceličnega prostora v plazmo pretaka tekočina s pomočjo onkotskega pritiska (pritiska, ki ga povzročijo beljakovinske molekule v raztopini). Iz medceličnega prostora se pretaka tekočina v limfo in venski obtok.

Spremembe v pretoku telesnih tekočin, kot je hitro gibanje med medcelično tekočino in celično tekočino, nastopijo kot posledica ozmotičnih sprememb v medcelični tekočini ali prostoru.

Velja pravilo, da mora biti nadomestitev tekočine enaka izgubi. Nadomestitev tekočine poteka preko prebavnega sistema in metabolične aktivnosti (aerobna aktivnost), ca 2500 ml na dan; izguba tekočine pa preko ledvic (urin), potnih žlez (nezaznavna perspiracija) in preko blata.

Pri dehidraciji, kjer je izguba večja od nadomestitve, se poveča osmotska koncentracija v medceličnem prostoru, voda se pretaka iz celičnega v medcelični prostor. Ekstracelularna tekočina je bolj koncentrirana in ima manjši volumen. Vzroki za dehidracijo so fizični napor v vročem vremenu, prenizka oskrba z vodo, bruhanje in diareja. Homeostatična regulacija povzroča povečano izločanje antidiuretičnega hormona (ADH), renina in posledično povečane žeje.

Pri povečani hidraciji oz povečanemu uživanju tekočin in zmanjšanem izločanju se zmanjša ozmotski pritisk v medceličnem prostoru, pri čemer se voda pretaka iz medceličnega v celični prostor. Celična in medcelična tekočina je manj koncentrirana in ima večji volumen. Vzroki povečane hidracije so prekomerno uživanje tekočin, infuzija hipotoničnih raztopin, nesposobnost izločanja urina in motnje v delovanju endokrinih žlez. Homeostatska regulacija telesa deluje na povečanemu izločanju natriuretičnih peptidov, zmanjšanjem antidiuretičnega hormona (ADH), povečanemu izločanju urina in zmanjšanemu uživanju vode.

Zahteve za športno-mineralne napitke

Regeneracija po športnih obremenitvah

Vrhunske športne sposobnosti zahtevajo pri stabilni fizični sposobnosti optimalno psihično in fizično podporo športnika. Za ohranitev vrhunske fizične sposobnosti je nujno potrebna optimalna regeneracija. Hitra in učinkovita regeneracija vodi zopet do hitrejše obremenljivosti in zmanjšuje možnosti pojava poškodb. Regeneracija poteka na celičnem nivoju in pomeni spremembo iz katabolno pogojenega stanja z razgradnjo substrata (kemičnega vira energije)oz. v anabolno stanje presnove, za katero je značilna obnova celičnega stanja.

Ponovna obnova izrabljenih glikogenskih rezerv v mišičnih celicah in vzpostavitev normalnega stanja elektrolitov sta pomembna procesa, vendar ne temelja procesov obnove. Mineralne snovi in mikrominerali igrajo zelo važno vlogo pri optimalni regeneraciji celičnih funkcij med samo obremenitvijo in po njej in so odgovorne za boljše počutje športnika.

Izravnava obremenjenosti s kislinami

Intenzivni fizični napor pri športnih aktivnostih vodi zelo hitro do izgube telesnih tekočin in mineralnih snovi in povečano potrebo po vitaminih. Na osnovi visoke obremenitve s kislinami, zaradi povečanega izgorevanja maščob in ogljikovih hidratov (npr. mlečne kisline, številnih končnih produktov izgorevanja maščobnih kislin) pride do izgube važnih bazičnih vitalnih snovi (makromineralov in mikromineralov). Pri hitrem kopičenju številnih kislin jih potrebuje telo za njihovo nevtralizacijo in izločanje . V primeru, da se izgube bazičnih vitalnih snovi ne nadomestijo, športnik to najhitreje opazi v popuščanju svojih moči med samim naporom ali pri dolgotrajnih izgubah in stanju zakisanosti v splošno zmanjšani fizični sposobnosti in padcu telesne kondicije. Posledice zakisanosti zaradi napora sta popuščanje fizične moči in zmanjšanja športne zmogljivosti, ki se kažejo v povečani občutljivosti za športne poškodbe, preobremenjenosti kosti, mišic, vezivno-podpornega tkiva (vezi, tetive), manjše sposobnosti za trening, zmanjšane koncentracije in manjše obrambne sposobnosti telesa.

Delovanje in priporočena količina makro in mikromineralnih snovi

Minerali delujejo kot ko-faktorji ali aktivatorji encimskih sistemov, saj so celo sestavni deli važnih encimov in transportnih beljakovin. Minerali sestavljajo skupaj z organskimi podpornimi strukturami celotni skeletno kostni in vezivno tkivni podporni sistem telesa.

Natrij se nahaja v izvencelični ali medcelični tekočini in je odgovoren za vzdrževanje ozmotskega pritiska in igra pomembno vlogo pri presnovi vode v telesu. Naloga natrija je pretežno v vzdrževanju ozmotskega pritiska in kislinsko-bazičnega ravnotežja in skupaj s Ca in K za prenašanje živčnih dražljajev. V zdravem stanju je vsebnost Na v telesu relativno konstantna kljub visokim nihanjem zaradi uživanja Na v hrani. Natrij se uživa s tekočinami in hrano pred vsem v obliki NaCl (soli), ki se izloča primarno z urinom in le majhen delež s potom.

Intracelularna ali celična koncentracija natrija pa je zelo majhna. Pri povprečnemu uživanju 8 – 12 g natrijevega klorida ali soli s hrano, je pomanjkanje natrija nemogoče, vendar je natrij potreben pri resorpciji drugih hranilnih snovi kot je glukoza in za resorpcijo tekočin iz črevesja (Grim, 1980).

Od previsoke koncentracije zaužite soli (NaCl) telo nima prednosti, temveč negativne učinke zlasti pri ljudeh občutljivih na kuhinjsko sol, zaradi krvnega tlaka. Sama kuhinjska sol pa povzroča dehidracijo ali izsuševanje telesnih celic ter zmanjšani občutek za žejo, kar je za športno aktivnega človeka še posebej škodljivo. Na osnovi ugotovljenih sprememb po uživanju relativno visokih koncentracij kuhinjske soli v hrani so Nemška, Avstrijaska in Švicarska Zveza za prehrano postavili za odraslega človeka minimalno dnevno količino za natrij in sicer 550 mg (DGE, 2000).

V celici je Kalij najpogostejši kation, ki je prisoten pri vseh procesih celične presnove. Poseben pomen pa ima kalij znotraj celice, kjer ima stalno enako koncentracijo predvsem za nastanek in prenašanje električnih impulzov (srčna mišica). Koncentracija kalija v medceličnem prostoru oz. tekočini znaša komaj 2% kalijevih rezerv, vendar reagira človeško telo na nihanja kalija v medcelični tekočini izredno hitro z različnimi motnjami v delovanju mišičnih celic (motnje v srčnem ritmu). Povečane izgube kalija s potenjem in spremenjenim izločanjem skozi ledvica ( različne vrste diuretičnih pripravkov) se morajo čim preje nadomestiti. Najmanjše priporočene dnevne količine kalija za odraslega človeka znašajo po Nemški Zvezi za Prehrano 2000 mg (DGE, 2000).

Kalcij in prav tako, tudi Magnezij imajo pri dnevnem uživanju izredno velik pomen, saj sta glavna minerala kostnega tkiva (99% vseh telesnih rezerv je porazdeljenih v kosteh (DGE, 2000). Pomanjkljiva oskrba telesa s kalcijem vodi do prekomernega črpanja kalcijevih rezerv iz kostnega tkiva in posledičnih sprememb stabilnosti kosti ali osteoporoze. Osteoporoza je danes zlasti v vseh zahodnih deželah civilizacijska bolezen, ki močno vpliva na življenjsko kakovost ljudi, zlati žensk po menopavzi.

Oskrba s kalcijem je še posebej odločilna do starosti 30 let, saj je vsaka nepravilna oskrba do te starosti osnova za razvoj osteoporoze.

Visok procent prebivalstva pri normalni prehrani ne uspeva pokriti dnevnih potreb po kalciju, to je 1000 mg , ki jih priporoča Nemška Zveza za prehrano -DGE- (DGE, 2000). Dovolj visoka koncentracija kalcija skupaj z ostalimi bazičnimi minerali v hrani ali prehranskih dodatkih ob ustrezni oskrbi z vitaminom D je najboljša preventiva za pojav in razvoj osteoporoze.

Znano je, da je danes tudi oskrba z Magnezijem , ki je drugi najpogostejši kation v celični tekočini, kot ko-faktor v vseh encimskih sistemih presnove, pomemben pri delovanju in koordinaciji mišičnih celic pomanjkljiva in nezadostna. Najnovejše raziskave o pomenu magnezija v več sto encimih in pri obnovi kostnega tkiva so vodile do sprememb dnevnih potreb od 350 mg (moški) do 300 mg (ženske) na dan, ki pa ne zadostujejo za veliko višje potrebe športnikov ( Glei in sod.,1998).

Večje patofiziološke spremembe, zaradi pomanjkanja magnezija se pojavijo samo pri dolgotrajnem znižanemu uživanju s hrano, ker ga telo črpa iz kostnih rezerv in z regulacijo izločanja skozi ledvica. Pri dolgotrajni negativni bilanci magnezija in večjih izgubah (povečana diureza in izločanje s potenjem) pa lahko pride do simptomov pomanjkanja magnezija (Vormann, 2003, Vormann,2008).

Pomanjkanje magnezija se primarno kaže v motnjah presnovnih procesov v mišicah s povišano nevro-vegetativno vzdražljivostjo , ki se kaže v mišičnih krčih, stalnih bolečinah vratnih, hrbtnih , ledvenih mišic ali mišic okončin (Durlach, 1988, Rude,1998). Značilni simptomi so vrtoglavica, zmanjšana koncentracija, migrene, glavoboli v zatilju, v prebavnih organih, v sečilih in maternici in povečanemu krvnemu tlaku ter motnjah v ritmu srca (Vormann, 2008). Pri športnikih se pomanjkljiva oskrba z magnezijem kaže v motenem delovanju mišic, bolečih mišičnih krčih, otrditvah posameznih mišic ali mišičnih skupin ali celo v motnjah mišičnih koordinacij in poškodb mehkega vezivnega tkiva(vezi, tetive) in hrustanca.

Vse poškodbe so posledica zmanjšane sposobnosti nevtralizacije velikih količin kislin, nastalih med intenzivnim naporom in posledično zmanjšane sposobnosti obnove vseh med napori obremenjenih tkiv. Znano je, da obnova ali regeneracija vsakega telesnega tkiva lahko normalno poteka samo v bazičnem okolju, to je v okolju nad pH 7,35 (Vormann, 2006).

Mikroelementi

Vplivajo na izločanje določenih hormonov in ščitijo organizem pred toksičnim delovanjem težkih metalov. Mikroelementi železo, cink in baker so pomembni pri številnih mentalnih funkcijah kot sta učenje in sposobnost spomina.

Železu pripisujemo važno vlogo kot centralnemu atomu v molekuli hemoglobina, krvnega barvila , ki je odgovoren za prenos in oskrbo kisika v telesu. Neustrezna prehrana je lahko vzrok za pomanjkanje železa , ki se pojavi zlasti pri ženskah z višjimi potrebami po železu v času mesečnih krvavitev.

Med intenzivno športno aktivnostjo je potrebno dodajanje železa v razpoložljivi obliki pri zmanjšanju koncentracije serumskega feritina (transportna oblika železa v krvi). Vendar je pretirano uživanje železa škodljivo, ker pospešuje nastajanje prostih kisikovih radikalov, ki jih morajo nevtralizirati antioksidativni sistemi telesnih celic. Obremenitev z železom se lahko kaže v telesu kot pretirano odlaganje železa (hemosideroza) v jetrih, pljučih, slinavki in srcu (Blaurock-Busch, 2008)

Prav tako deluje prevelika koncentracija železa v hrani negativno na resorpcijo drugih mikromineralov kot je cink. Po navodilih Nemške Zveze za prehrano ( DGE) se priporoča pri moških dnevno 10 mg železa in 15 mg za ženske (DGE, 2000).

Cink je pomemben ko-faktor številnih encimov in igra izredno važno vlogo pri športno aktivnih osebah pri aktivaciji mišičnih encimov, sintezi beljakovin v mišicah, pri sintezi številnih hormonov ( inzulinske molekule, hormonov ščitnice, spolnih in rastnih hormonov) pri presnovi ogljikovih hidratov in maščob, pri podpori imunskega sistema in presnovi nukleinskih kislin -DNK,RNK- (Blaurock-Busch, 2007). Dnevna potreba za cink pri odraslih in mladostnikih je med 7-10 mg (DGE,2000), ki jo z normalno prehrano zlasti športniki ne morejo zadostiti, zaradi povišanih izgub cinka z urinom in potenjem .

Baker, Mangan in Molibden spadajo med važne mikroelemente, katerih pomanjkanje lahko vodi do različnih motenj v presnovnih procesih. Kako povečano dodajanje mikroelementov in preprečevanje njihovega pomanjkanja deluje podporno na fizično sposobnost, danes še ni dokazano.

Baker je sestavni del številnih metalo-encimov, ki igrajo važno vlogo pri antioksidativnih presnovnih procesih. Sodeluje pri resorpciji železa, sintezi beljakovin, podpira resorpcijo vitamina C, pri produkciji ribonukleinske kisline (RNK), pri sintezi TSH ali Tiroidno stimulirajočega hormona in presnovi tiroksina. Ocenjene vrednosti za ustrezno dnevno oskrbo znašajo med 1,0 – 1,5 mg na dan (DGE,2000). Pri vzdržljivostnih športnikih se železo in baker povišano izločata z blatom (Berg in sod., 1996).Selen je važen sestavni del specifičnih beljakovin (na pr. pri sintezi ščitničnih hormonov), encimov –glutationperoksidaza- in deluje varovalno pri zaščiti celice pred prostimi radikali, ki se sproščajo med intenzivnim naporom zaradi povečanega celičnega dihanja . Selen je sestavni del encima ščitnice, ki je odgovoren za aktiviranje ščitničnih hormonov (Arthur in sod.,1993)

Selen udeležen pri procesih celične diferenciacije in celične rasti in je zato odgovoren za normalno rast telesa.

Raziskave so pokazale, da je mogoče s povečano dnevno oskrbo selena dokazati pozitivni učinek selena pri preprečevanju rakastih obolenj kot so rakasto obolenje jeter, pljuč in črevesja (Ip and Hayes, 1989, Clark in sod., 1996 Lu and Jiang, 2001).

Nemška Zveza za prehrano in tudi Ameriška Zveza za prehrano priporočajo dnevno od 10 – 80 µg selena za otroke do 3 let in za odrasle od 50 µg selena za odrasle.

Raziskave zadnjih desetletij so pokazale, da se koncentracija večine mikromineralov v naši hrani stalno zmanjšuje, zaradi intenzivnega kmetijstva in zakisanja zemeljske skorje. Stalno zmanjšujoče koncentracije makro in mikromineralov v zelenjavi, žitnih zrnih in sadju povzročajo celo pomanjkanja številnih mineralov( kot so magnezij, železo, cink in selen) pri športno neaktivnih osebah (Beckett, 2005) kažejo, da so vrhunski športniki vseh kategorij, zaradi močno povečane aktivnosti presnovnih procesov še bolj izpostavljeni nevarnosti pomanjkanja nekaterih makro in mikromineralov kot športno neaktivne osebe.

Izgube mineralov ne opazimo samo pri potenju

Velik del mineralov se izloči iz telesa med fizičnim naporom s potenjem, ko se mineralne snovi in mikrominerali izločajo iz celičnega prostora. Glede na stopnjo obremenitve, fizične kondicije, klimatskih pogojev in površine telesa nihajo izgube tekočine s potenjem od nekaj sto mililitrov do dveh litrov na uro (Liesen, 1992). Izgube posameznih mineralov s potenjem so odvisne od količine zaužitih mineralov s hrano, od celične koncentracije in telesne regije (Liesen, 1992).

Veliko izločanje potu na primer pri vzdržljivostnih vrstah športa vodi do negativne bilance makro in mikromineralov.

Zmanjšana prekrvavitev prebavil lahko pri določenih vrstah športa prehodno zmanjšano sposobnost resorpcije mikromineralov. V spremenjenih pogojih spremenjenega črevesnega okolja, se zaradi toksičnih produktov spremenjene črevesne flore črevesna sluznica tako spremeni, da pride do omejenih pogojev resorpcije. Pri psihičnih obremenitvah na tekmah se pri športnikih lahko pojavijo hude prebavne motnje v obliki diarej s posledičnimi obilnimi izgubami makro in mikromineralov, ki visoko presegajo izgube s potenjem (Liesen, 1992).

Zaradi omenjenih okoliščin morajo športniki skrbeti ne samo za primerno oskrbo telesa z energijo (ogljikovi hidrati), temveč tudi z makro in mikrominerali po možnosti neposredno po tekmi oz. napornemu treningu.

Ogljikovi hidrati kot dobavitelji energije

Proizvodnja energije pri športnikih je na začetku telesne obremenitve izključno anaerobna (brez porabe kisika). Po tej fazi sledi prehod v aerobno pridobivanje energije preko porabe kisika, pri čemer se najprej porabijo zaloge ogljikovih hidratov (glikogen) v mišičnih celicah. Pri obremenitvah, ki trajajo več kot eno uro, poteka dobava energije pretežno aerobno z oksidacijo maščobnih kislin (uporaba maščobnih zalog).

Kakšne vire energije uporabi organizem je odvisno od trajanja in intenzivnosti vadbe, kakor tudi od prehrane in treniranosti športnika z naraščajočo intenzivnostjo napora je sposobnost porabe kisika organizma največji pokazatelj načina pridobivanja energije. Pri dalj trajajoči omejitvi poteka oskrba energije v mišicah predvsem z izgorevanjem maščob. Za oskrbo možganov pa je potrebna energija iz ogljikovih hidratov, pri čemer je zaloga le-teh lahko znatno zmanjšana. Polnjenje zalog ogljikovih hidratov je torej velikega pomena za delovanje centralnega živčnega sistema.

Nadomeščanje tekočin

V fazi obremenitve ima vnos zadostnih količin tekočine poseben pomen. Potlačitev žeje pri telesnih naporih ter nepravilno delovanja mehanizma za žejo zaradi stresnih dejavnikov vodi v nezadostno uživanje tekočin med in po obremenitvi. Že neznatne izgube tekočine (dehidracija) opazno poslabša športni uspeh. Zagotavljanje hitre oskrbe s tekočino oziroma preprečevanje telesne dehidracije je zato za športnika še posebej pomembno . S čajem, mineralno vodo ali mešanimi pijačami nadomeščanje izgubljene tekočine ni dovolj hitro. Samo hipotonični napitki, katerih ozmolarnost je občutno nižja kakor ozmolarnost krvi, lahko omogočijo hitro izravnavo tekočin, preko pospešene absorpcije v črevesju. Sadne kisline in sadni sokovi zaradi vsebnosti kislin delujejo diuretično in tako kratkoročno celo povečajo izgubo vode. Tudi izotonični napitki najprej povzročijo izločanje telesne tekočine v črevo ter tako povečajo izgubo celične tekočine (Brouns, 1996).

Za optimalno nadomeščanje izgubljenih mineralov in tekočine ter oskrbo telesa s potrebno energijo, morajo športni napitki ustrezati določenim zahtevam:

• Učinkovita izravnava izgubljene tekočine pri majhnem deležu raztopljenih delcev, to pomeni, da morajo biti športni napitki »hipotonični« (ozmolarnost <300mOsm/l), kajti tako se izgubljena tekočina lahko še hitreje nadomesti kakor pri »izotoničnih« napitkih (Brouns, 1996).
• pH-vrednost mora biti > 4, pri pH 3,5 pride do diuretičnega učinka, ki vodi v poslabšanje tekočinske bilance.
• Glukozo, ki se porablja pri dolgotrajnih naporih je potrebno nadomeščati, saj je pomembna za delovanje centralnega živčnega sistema. Če se glukoze ne nadomesti, sledi prekomerno sproščanje inzulina (ki znižuje koncentracijo sladkorja). Zato je potrebno uživati kombinacijo hitro razpoložljive saharoze (surovi sladkor) in maltodekstrina , oligosaharida z mrežasto strukturo, ki omogoča počasno sproščanje glukoze in preprečuje nenadni dvig krvnega sladkorja.
• Esencialne minerale, ki se izgubljajo s potenjem (magnezij, kalcij, natrij, kalij) je potrebno nadomeščati v zadostnih količinah.
• Natrij poleg glukoze igra pomembno vlogo pri odvzemu vode iz tankega črevesja, ki znaša skoraj dva litra na uro.
• Za vzdrževanje pomembnih mehanizmov presnove ter zmanjšanja padca fizične sposobnosti in utrujenosti je dovajanje mikroelementov (železo, cink, selen, krom, baker, molibden) ključnega pomena. Zadostna oskrba z makro- in mikroelementi omogoča ohranjati gibčno, mehko in elastično muskulaturo ter ščiti pred prekomernim pretegovanjem in skrčenostjo mišic.
• Vitamini z antioksidativnim delovanjem (npr. vitamin C) ščitijo organizem pred oksidativnim stresom. Pri povečani porabi energije zaradi telesne aktivnosti nastaja več prostih radikalov, ki jih je potrebno nevtralizirati. S tem se poveča potreba po vitaminu C.

Basica® Sport izpolnjuje te pogoje. Pripravljen športni napitek (60 g Basica® Sport/Liter vode) pri povprečni osmolarnosti 220 mOsm/l ter pH vrednosti > 4 je ustrezen nadomestek makro- in mikroelementov z optimalno razpoložljivimi ogljikovimi hidrati (maltodekstrin in saharoza) ter vitamini (vitamin C in B2). L-Carnitin pa dodatno stimulira presnovo maščob v ,mišicah in podpira dobavo energije.

Potrebe po hranilnih snoveh, izgube s potenjem in sestava Basica® Sport

Ostali dodatki: maltodekstrin, saharoza
° Priporočen dnevni vnos hranilnih snovi za odrasle (25 – 50 let) (1)
” Ocenjene vrednosti za ustrezno oskrbo odraslih (1)
~ Ocenjene vrednosti za minimalno oskrbo odraslih (1)
# Povprečne vrednosti različnih študij

Viri

• Arthur, J R, Nicol, F and Beckett,G J (1993): Selenium deficiency, thyroid hormone metabolism and thyroid hormone deiodinases. M.J.Vlin.Nutr., 57, 236-239,
• Berg A, König D, Keul J: Sport und Ernährung. Aktuelle Ernährungsmedizin 21 (1996) 315-322
• Blaurock-Busch,E (2007): Mineralstoffe und Spurenelemente. Labor,Diagnose und Bewertung. Basis erfolgreicher Nährstoff- und Entgiftungstherapien. Biologischer Arbeits- und Forschungskreis, 8562 Hersbruck
• Blaurock-Busch,E (2008): Mineralstoffe und Spurenelemente und deren Bedeutung in der Haar-Mineralien-Analyse. Biologischer Arbeits- und Forschungskreis, 8562 Hersbruck
• Brouns F: Trinken am Arbeitsplatz. Aktuelle Ernährungsmedizin 21 (1996) 3-13
• Glei,M, Anke, M, Arnhold, W ,Röhring,B (1998): Magnesium intake and balance in adults consuming self-selected mixed or vegetarian diets. Trace Elem.Electol. 15, 111-115
• Liesen H L (1992): Mineralstoffe und Spurenelemente im Leistungssport. So hoch sind die Verlust, so hoch ist der Bedarf! Arzt + Sport, Sonderpublikation anlässlich des 5. Stuttgarter Mineralstoff-Symposiums am 20.6. (1992) 121-134
• Brouns F, Beckers E: Is the gut an athletic organ? Sports Medicine 15 (1993) 242-257
• Clark, L. et al.(1996): The nutritional prevention of cancer with selenium 1983-1993: a randomized clinical trial. JAMA, 276, 1957-63.
• Deutsche Gesellschaft für Ernährung(1997): Modern Drinks – Ernährungsphysiologische Bewertung. Sportlergetränke. DGE-Info 5 69-71
• Deutsche Gesellschaft für Ernährung(2000): Referenzwerte für die Nährstoffzufuhr. Herausgeber: Deutsche Gesellschaft für Ernährung (DGE), Österreichische Gesellschaft für Ernährung (ÖGE), Schweizerische Gesellschaft für Ernährungsforschung (SGE), Schweizerische Vereinigung für Ernährung (SVE). 1. Auflage, Umschau/Braus, Frankfurt am Main
• Durlach,J (1988): Magnesium in clinical practice. John Libbey &Co.,London, Paris
• Grim,E (1980): In Sodium in Medicine and Health. Moses, C, ed.), s.11, Reese Press, Baltimore, Ma.
• Ip, C and Hayes, C (1989): Tissue selenium levels in selenium-supplemented rats and their relevance in mammary cancer prevention. Carcinogenesis, 10:921-25.
• Lu, J and Jiang, C (2001): Antiangiogenic activity of selenium in cancer chemoprevention: metabolite-specific effects. Nutr Cancer, 40:64-73.
• Rude,R K (1998): Magnesium deficiency: a cause of heterogeneous disease in humans. Bone Miner Res. 13, 794 – 758
• Vormann,J, T Goedecke und E. Bänzinger(2003): Harmonisch zum Säure-Basen-Gleichgewicht, , Edition Fona, GmbH,CH-5600Lenzburg
• Vormann, J and Goedecke T (2006):Acid-Base Homeostasis: Latent Acidosis as a Cause of Chronic Diseases Schweiz. Zschr. Ganzh. Medizin 18, 5, 11-12 Verlag für GanzheitsMedizin, Basel, www.ganzheitsmedizin.ch
• Vormann, J (2008): Magnesium – ein bedeutender Mineralstoff für Prevention und Therapie. Ernährungs Umschau , 12, 55, 726-731

L.Krušič in A. Krušič-Kaplja

Najprej umirajo gozdovi in za njimi človek

Razmišljanje o zakisanju narave in človeka

Pred veliko leti se je govorilo in pisalo o umiranju gozdov, zaradi kislega dežja, ki ga povzroča moderna industrija z oddajanjem različnih kemičnih snovi v okolje. Danes se o kislem deževju in njegovih posledicah ne piše več, ker so se ljudje na to privadili in s tem sprijaznili. Znani so podatki iz Nemčije, da je vsako drugo do treje drevo bolno. Pri raziskavah kronične zakisanosti, ki postajajo vse bolj aktualne med ljudmi, pa ne gre za drugačne škodljive snovi – kisline -, ki povzročajo umiranje dreves in propadanje gozdov ter ogrožanje človeškega zdravja. Problem kislega dežja ni tako velik, kot je kronična zakisanost človeka, ki postaja vse manj dovzeten in osveščen za spoznavanje svoji napak načina življenja. četudi so visoke aktualne številke propadanja gozdov in dreves, so ocene o zdravstvenih poškodbah človeka zaradi posledice delovanja kislin v telesu še veliko višje in zaskrbljujoče.

Težav zaradi zakisanja oz viška kislin se zaveda zelo malo ljudi, ker se v zdravstvu ne govori o tej osnovni in najpomembnejši problematiki pri boleznih današnjega časa. V Nemčiji ocenjujejo, da je 90% prebivalstva trpi za posledicami kronične acidoze ali zakisanja.

Posledice delovanja odvečnih kislin v telesu

Zakaj smo zakisani

Življenje se je začelo v morju in še danes naše telo vsebuje več kot 70% vode. PH vrednost morske vode znaša med 8-8,5, medtem ko naše telo vzdržuje v krvi pH vrednost v zelo ozkem področju med 7,35-7,45, kar pomeni, da potekajo vsi življenski procesi v rahlo bazičnem okolju.

V celostni in naravni medicini je nevtraliziranje kislin in vzpostavljanje normalnega kislinsko-bazičnega ravnotežja telesa najvažnejša osnova za uspešno zdravljenje vsakega obolenja. Že v preteklem stoletju je vrsta znanstvenikov iz področja prehrane, kot so bili Ragnar Berg, F.Mayer, M.Birchner-Benner ali F.Sander smatrala za osnovo človekovega zdravja izravnavo in vzpostavitev kislinsko-bazičnega ravnotežja. Žal v preteklosti ni bilo mogoče vsega znanstveno dokazati. Spoznanja iz področja življensko važnega vzdrževanja kislinsko-bazičnega ravnotežja so zato ostala za moderno medicino nepoznana in zato nepomembna. Večina zdravnikov acidoze ne ugotovijo s splošnimi biokemičnimi metodami in pripisujejo njene posledice različnim oblikam presnovnih motenj. Stanje zakisanosti ali acidoze telesa se namreč meri samo v krvi (z določanjem vsebnosti kisika in ogljikovega dioksida oz. ogljikove kisline), ki vzdržuje strogo nevtralno oz. rahlo bazično področje.

Zavedati se moramo, da sprememba kislinsko-bazičnega ravnotežja pri večini prebivalstva ne uničuje samo človeških celic, temveč uniči vsako živo bitje. Med procesom presnove poteka na tisoče kemičnih reakcij, kjer se tvori na stotine različnih organskih kislin (OK), ki se izločajo z urinom. Za boljšo predstavo o nastajanju in izločanju organskih kislin, ki se poleg znanih anorganskih kislin (žveplene, fosforne, solne) izločajo v urinu, so v tabeli 1 navedeni pomembni presnovni procesi kot viri organskih kislin (Bralley and Lord, 2006).

Tabela 1.: Viri endogenih organskih kislin(OK) med procesi presnove in primeri OK v urinu

Organske in anorganske kisline, ki se izločajo iz telesnih celic se morajo v sistemski cirkulaciji in urinu nevtralizirati. Od velike količine nastalih kislin, le majhen delež, ki ne izgori (oksidira) v ogljikov dioksid in vodo vpliva na kislinsko-bazično ravnotežje. Ti neoksidirani deli organskih delov (anionov) se izločajo skozi ledvica in obremenjujejo kislinsko-bazično ravnotežje z zmanjšanjem t.i. nevtralizacijske (puferske) sposobnosti. Izločanje kislin preko ledvic je povezano z izločanjem bazičnih mineralnih snovi, ki jih organizem črpa iz vseh telesnih tekočin in tkiv. Zanimive so najnovejše raziskave izločanja kislin po uživanju beljakovin pri otrocih in odraslih ter povečanja mišične mase in maščobe v telesu, ki so pokazale močno povečano izločanje celokupnih kislin v urinu in s tem obremenjenosti telesa s kislinami pri odraslih in starejših (Berkmeyer and Remer, 2006, Remer et al., 2007). Še posebej se poveča izločanje kislin v urinu po bogati beljakovinski prehrani pri določenih skupinah ljudi kot so » body bilderji«, ki uživajo pretirane količine beljakovin (Manz et al.,1995) in pri nedonošenih otrocih s prebogato beljakovinsko hrano (Kahlhoff and Manz, 2005).

Kisline imajo zelo negativen učinek na telesne celice in tkiva, še zlasti pri zastajanju v telesu po dolgotrajni zakisanosti.

Večina prebivalstva se ne zaveda svojih težav, ker se pojavljajo v obliki različnih simptomov, od kroničnih glavobolov, napetosti, razdražljivosti, kronične utrujenosti, prekomerne želodčne kisline, napenjanja, zlasti po obrokih,neredne prebave in zaprtosti. Tudi bolečine hrbtenice so pogosto posledica dalj trajajoče zakisanosti in pomanjkanja vode v telesnih tkivih kot je hrustanec, ki ob zakisanju izgublja vodo in postaja občutljivejši na mehanične pritiske. Prav tako nastopijo tažave z čutili kot so nos in oči, ki reagirajo na različne pline, prah iz okolja v smislu povečanega izločanja nosne sluznice in solzenja oči. Vnetja želodčne sluznice, težave žleze slinavke, jeter, tankega črevesa in žolča ne predstavljajo samo enostavna lokalna organska obolenja, temveč so posledice katastrofalnega stanja zakisanosti, v kateri se danes ljudje nahajajo. Tudi bolečine kot posledice mišičnih krčev in ukočenosti lasti na glavnem predelu ali stebru telesa so znaki kronične zakisanosti telesa. Značilno znamenje zakisanosti so tudi glavoboli in migrene ter glivična obolenja, ki se razširijo lahko le v kislemu notranjemu okolju. Rakasta obolenja, ki so v stalnem porastu in predstavljajo eno najtrdovratnejših bolezni današnjega časa, se lahko razvijejo in napredujejo le v zakisanemu notranjemu okolju.

Bolezni pa niso v nobenem primeru neizogibne kot nam dokazujejo številni prebivalci kot so Hunza ali Papua prebivalci iz Nove Guineje, ki se prehranjujejo z z nizko beljakovinsko vegetarijansko hrano, (Oomen, 1967). Značilnost za Papua prebivalce je visoko izločanje hipurne kisline v urinu v primerjavi s prebivalstvom Evrope Olthof in sod.,(2003). Raziskave pri prebivalcih Nove Guineje kažejo, da so njihova hrana bogata s sladkim krompirjem poglavitni vir organskih kislin zaužitih v obliki fenolov in fenolne kisline ter izločenih v obliki hipurne kisline. Fenoli in fenolne kisline so sestavni del hrane človeka, zlasti vsebovane v rastlinah, čajih, kavi, borovnicah in drugih sadežih (Olthof in sod.,2003, Zheng in Wang, 2003). Najnovejše raziskave kažejo, da so vse fenolne snovi močni antioksidanti s proti rakastim delovanjem (Kurata in sod., 2007).

Pri pregledu številnih raziskav iz področja evolucije človeka, njegove prehrane in pri opazovanju narave ter njenih številnih dobrin lahko ugotovimo, da presnova človeka ni prirejena za tako visok delež kislin, ki jih povzroča moderna prehrana in način življenja (Cordain in sod., 2000a,b, Cordain in sod., 2005). Moderni način in prehranske navade z visokim deležem živil z nizko vsebnostjo bazičnih mineralnih snovi povzročajo prekomerno nastajanje kislin in vodijo v zakisanje telesa. Nasprotno pa potrjujejo raziskave Remer-ja in sod.,(2008), da vegetarijanska prehrana, ki vsebuje visoke količine bazičnih mineralnih snovi znižuje izločanje skupnih organskih in anorganskih kislin v urinu. Tudi stresni način življenja z velikimi duševnimi in čustvenimi obremenitvami dodatno obremenjujejo telo s kislinami. Telo poskuša ohraniti kislinsko-bazično ravnotežje in uporablja vse bazične snovi iz mehkih tkiv, telesnih tekočin in nazadnje iz kosti, zaradi česar pride do izgube mineralov v vseh omenjenih tkivih. Na začetku telo zelo hitro kompenzira stanje zakisanja, vendar se med dalj trajajočim stanjem zakisanja pojavljajo številni simptomi kot so nenadne bolečine v vratnem ali ledvenem delu hrbtenice, povečanje želodčne kisline, motnje v prebavi itd. Šele kasneje se pojavijo znaki bolezni, ki jih danes pripisujemo civilizacijskim obolenjem, proti katerim se moderna medicina bori brez večjih uspehov in jih pripisuje številnim dejavnikom stresa in okolja. Hitre spremembe zvišanja kislin v krvi oz. rdečih krvnih telescih povzroča zmanjšano pretočnost krvi in pojava lepljenja rdečih krvnih telesc in spremembo njihove elastičnosti s posledicami motnje pretoka v kapilarah in pojava infrktov. Tudi pogosta obolenja kot so revmatične oblike artritisov in artroz so posledica odlaganja kislih odpadnih snovi v sklepih in medceličnem prostoru.

Zakisanje pospešuje vsako bolezen – delovanje na avtonomni živčni sistem

Nihče ne more verjeti, da se znaki zakisanja kažejo tudi v povečanem izpadanju las, depresijah, različnih oblikah ekcemov in zobnemu kariesu. Zakisanje telesa vpliva močno na psihično oz. duševno počutje človeka, saj delujejo kisline in baze na vegetatvni živčni sistem, ki uravnava neodvisno od naše zavesti preko simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema vse avtonomne funkcije telesa (Karstädt, 2002). Oba antagonistično delujoča sistema se dopolnjujeta in kontrolirata njhovo delovanje v smislu vzdrževanja ravnotežja. Pri normalnem kislinsko-bazičnem ravnotežju gre za harmonično delovanje obeh autonomnih živčnih sistemov, medtem ko pri porušenemu ravnotežju pride do številnih negativnih učinkov na zdravje. Povečana zakisanost v telesu igra odločilno vlogo pri motenih funkcijah, ker kisline stimulirajo delovanje simpatičnega živčnega sistema in s tem povečuje občutljivost in vzdražljivost vseh sistemov. Že najmanjše količine različnih dejavnikov kot so cvetni prah, različni alergeni in druge škodljive snovi povzročajo močne reakcije imunskega sistema v obliki najrazličnejših alergij. Zaradi porušenega ravnotežja simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema pa je prizadeta tudi psiha ali duševno stanje človeka, ki se odraža v vzdražljivosti, nemiru, nespečnosti ali pa utrujenosti, izčrpanosti ali prekurjenosti. Moteno delovanja regulacije živčnega sistema ima za posledico vrsto motenj v delovanju drugih autonomnih organov kot so prebavila, kjer se kažejo motnje regulacije v obliki zaprtosti (simpatični sistem) ali pospešenega delovanja črevesja (parasimpatični sistem). Povečano delovanje simpatikusa vpliva na pohitreno delovanje srca, dihanje in zvišanimi krvni tlak. Pri motnjah ravnotežja avtonomnega živčnega sistema je zaradi prevladovanja simpatičnega sistema povečano izločanje stresnih hormonov adrenalina, noradrenalina in tiroksina. Zakisanje lahko vpliva hkrati v smislu pospešenega ali upočasnjenega delovanja različnih organov in organskih sistemov. Pri zakisanju je povečani nivo krvnega sladkorja in maščob, povišana je telesna temperatura in prav tako nagnjenost k vnetnim procesom, medtem ko je imunski sistem stalno v alarmnem stanju.

Pri zakisanju se pri pomanjkanju bazičnih mineralnih snovi v krvi telo poseže po njih v drugih delih telesa, da bi ohranilo ozko bazično področje med 7,35 in 7,45. Naj preje telo poseže po bazičnih snoveh v ustni votlini, kar ima med drugim za posledico lokalno spremembo ph vrednosti sline, nato pa se pojavijo različne rane na sluznici, krvavitve dlesni, paradontoza, zadah iz ustne votline, karies in lahko pride do spremembe čutila za okus. Spremembe čutila za okus povzročijo, da postanejo sol, sladkor, maščoba in druga živila, ki zakisajo telo bolj okusna, medtem ko živila, ki so dobavitelji zdravih bazičnih snovi manj prijetna in neokusna.

Poleg zakisanosti je vsak človek izpostavljen številnim strupenim in škodljivim snovem v hrani kot so ostanki pesticidov, insekticidov, herbicidov in različnih konzervansov, barvil, emulgatorjev, stabilizatorjev kislosti, antioksidantov in drugih snovi, ki povzročajo odlaganje v različnih telesnih tkivih in medceličnem prostoru. Telo poskuša na vse načine izogniti se vsem škodljivim odpadnim snovem, pred vsem najvažnejši vitalni organi naj dalj časa ne postanejo odlagališča odpadnih snovi. V kolikor se pojavijo znaki oslabljenega vida ali sluha, so to alarmni signali in opozorila organizma za resno posledico dalj trajajoče zakisanosti. Srčni infarkt ali možganska kap pomenijo le zadnjo postajo telesa na poti zakisanja in odlaganja strupenih snovi in s tem tudi njegov konec.

Telo poskuša pod omenjenimi pogoji obremenitve s kislinami in odpadnimi snovmi nevtralizirati povečane količine kislin z množično mobilizacijo mineralnih snovi iz vseh delov telesa. Posledica nevtralizacije kislin je odlaganje odpadnih snovi v obliki nastalih soli na različnih delih telesa, ker je izločanje preko ledvic omejeno. Delovanje ledvic se normalno zmanjšuje s starostjo in sicer približno 10% v desetih letih, zato je odlaganje odvečnih kislin v obliki soli s starostjo pri modernem načinu življenja in prehrane še intenzivnejše in hitrejše. Kljub temu je mogoče celoten razvoj kroničnega zakisanja in odlaganja odpadnih snovi ustaviti in celo v vsakem trenutku obrniti v nasprotno smer, to je nevtralizirati odvečne kisline in očistiti odložene odpadne snovi. S primerno bazično prehrano in dodanimi mineralnimi snovmi je mogoče vzpostaviti normalno kislinsko-bazično ravnotežje, pospešiti procese razstrupljanja, izločiti nevtralizirane odpadne snovi in vrniti telesu vse porabljene rezerve mineralnih snovi.

S teorijo o porušenemu kislinsko-bazičnemu ravnotežju kot osnovo za nastajanje bolezni sicer ne moremo razložiti vsako bolezen današnjega časa, vendar pa je znanstveno dokazano, da zakisanje spremlja vsako bolezen. Obstaja mnogo dokazov pri najrazličnejših oblikah kroničnih obolenj od migrene,reume, srčnega infarkta, diabetesa , različne oblike psihoz in nevroz, da se bolezni izredno hitro izboljšajo po vzpostavitvi kislinsko-bazičnega ravnotežja, to je po terapiji zakisanosti z bazično hrano in mineralnimi snovmi.

Tudi drevesa – smreke podležejo po zakisanju z žveplom

Iz narave lahko opazujemo, da drevesa skušajo nevtralizirati oz. odstraniti žveplov dioksid iz zraka, predno nastane škodljiva žveplena kislina. Drevesa prevzamejo žveplov dioksid in ga v listih ali iglah spremenijo v sulfatno sol, nato pa drevo preko korenin odda žvepleno kislino v zemljo.Med odlaganjem kisline v zemljo se kislina nevtralizira s pomočjo bazičnih mineralov kot je kalcij,kalij, in magnezij. Zaradi kislega deževja v zadnjih desetletjih se rezerve bazičnih mineralov v tleh močno zmanjšuje, kar vodi do zmanjšane sposobnosti nevtralizacije kislin v zemlji. Drevesa omejujejo oskrbo s hrano starejšim listom ali iglicam, ker jih več nujno ne potrebuje, medtem ko drevo črpa bazične mineralne snovi iz starejših listov ali iglic razpoložljive oblike kalcija, magmezija in kalija, da bi tako zaščitilo mlade nastajajoče liste ali iglice ali nove zarodke.

Podobno stanje je pri človeku v primeru osteoporoze, kjer skuša telo s pomočjo porabe vseh mineralnih virov mobilizirati bazične mineralne snovi, da bi nevtraliziral odvečne količine kislin in ohranil nemoteno delovanje življenjsko važnih organov kot so srce, možgani in kri. Tako kot pri drevesih opazimo poškodbe in spremembe tudi pri človeku zelo pozno, ker se številni simptomi zakisanosti ne pripisujejo posledicam dolgotrajno porušenega kislinsko-bazičnega ravnotežja. Raziskave kažejo, da se šele po dolgotrajnemm izčrpavananju mineralnih snovi iz skeleta, pojavijo spremembe kostne mase, ki se kažejo z nenadnimi zlomi kosti kot končne oblike osteoporoze. Tudi drevesa obolevaje dolga leta predno se pojavijo rjavi listi ali igle, ki začenjajo odpadati in vodijo v njihovo končno umiranje.

Pri človeku se stanje kronične zakisanosti dolgo časa ne pokaže v obliki hujših bolezenskih simptomov, ker se telo bori na različne načine proti zakisanju v obliki masovnega odlaganja kislih odpadnih snovi v medceličnemu prostoru, sklepih in vezivnemu tkivu. Ko so deponije ali odlagališča odpadnih snovi zapolnjena, postanejo znaki kroničnega zakisanja vidni na telesnem nivoju v obliki motenj v delovanju želodca in prebavil, putike, reumatoidnih artritisov in številnih drugih obolenj, ki so posledica dolgotrajnega stanja zakisanja telesa.

Viri

Berkemeyer S.and Remer T.( 2006): Anthropometrics provide a better estimate of urinary organic acid anion excretion than a dietary mineral intake-based estimate in children, adolescents, and young adults. J.Nutr; 136: 1203-8.

Bralley AJ, Lord RS. (2006):Organic acids in urine. In: Bralley AJ, Lord RS, editors. Laboratory evaluations in molecular medicine. Norcross: Metametrix,; 173-221.

Cordain, S Boyd Eaton, Anthony Sebastian, Neil Mann, Staffan Lindeberg, Bruce A Watkins, James H O’Keef (2005): Origins and evolution of the Western diet: health implications for the 21st century Am.J. Clin. Nutr.;81:341–54.

Cordain L, Brand Miller J, Eaton SB, Mann N, Holt SHA and Speth JD (2000a): Plant-animal subsistence ratios and macronutrient energy estimations in worldwide hunter-gatherer diets. Am. J. Clin. Nutr.71, 682 – 692.

Cordain L, Brand Miller J, Eaton SB and Mann N (2000b): Macronutrient estimations in hunter-gatherer diets. Am. J. Clin. Nutr. 72, 1589 – 1590.

Kalhoff H, Manz F.( 2005): Estimation of dietary acid load of formulas for preterm infants. Eur Food Res Technol; 220: 96-100.
Karastädt, U.(2006): Die 7 Revolutionen der Medizin. Rowohlt Taschenbuch Verlag, 1.Aufl., Reinbeck bei Hamburg, ISBN 13:9783499621147

Kurata R, Adachi M, Yamakawa O, Yoshimoto M.( 2007): Growth suppression of human cancer cells by polyphenolics from sweetpotato (Ipomoea batatas L.) leaves. J. Agric Food Chem; 55: 185-90.

Manz F, Remer T, Decher-Spliethoff E, et al.( 1995) :Effects of a high protein intake on renal acid excretion in bodybuilders. Z. Ernahrungswiss.; 34: 10-5.

Olthof MR, Hollman PC, Buijsman MN, van Amelsvoort JM, Katan MB.( 2003):Chlorogenic acid, quercetin-3-rutinoside and black tea phenols are extensively metabolized in humans. J. Nutr; 133: 1806-14.

Oomen HA.( 1967): Nitrogen compounds and electrolytes in the urine of New Guinean sweet potato eaters. A study of normal values. Trop.Geogr. Med; 19: 31-47.

Remer T., Berkmayer S. and Manz F.(2008): Acid Base Considerations in Stone-Age Farming Sweet Potato Eaters, Modern-Day Sweet Potato Eaters, and High-Protein Consumers. The Open Nutrition Journal, 2008, 2, 23-28

Remer T, Manz F.( 1994): Estimation of the renal net acid excretion by adults consuming diets containing variable amounts of protein. Am J Clin Nutr; 59: 1356-61.

Zheng W, Wang SY.( 2003):Oxygen radical absorbing capacity of phenolics in blueberries, cranberries, chokeberries, and lingonberries. J.Agric Food Chem; 51: 502-9.

A.Krušič-Kaplja in L.Krušič

Večina odraslega prebivalstva je pri današnjemu načinu življenja in prehrane zakisana, zaradi obremenjenosti regulacijskih mehanizmov in omejenih količin bazičnih mineralnih snovi v hrani. Kakšna je reakcija našega telesa v stanju zakisanosti in kako se naše telo sooči s stanjem porušenega kislinsko-bazičnega ravnotežja?

Celice našega telesa lahko opravljajo njihove naloge normalno le pod optimalnimi pogoji kislinsko-bazičnega ravnotežja v celici in medceličnemu prostoru.

Regulacijski mehanizmi našega telesa

Za naše telo je izredno pomembno vzdrževati konstantno pH vrednost krvi med 7,35-7,45 ter izravnavati vsa nihanja, ker že majhne spremembe v velikosti nekaj desetink vrednosti povzroča lahko velike spremembe v organizmu. V telesu je zato na voljo več vrst mehanizmov za izravnavo kislin imenovanih puferski sistemi, ki imajo nalogo ohraniti konstantno pH vrednost krvi. Povečana obremenitev organizma s prekomerno količino kislin povzroča spremembe puferskih sistemov v smislu zakisanja medceličnega prostora in celic. Tako se zmanjša sposobnost nevtralizacije odvečnih kislin, kar vodi do zakisanja celic in medceličnine ter odlaganja kislin izven krvnega obtoka. Za ohranitev kislinsko-bazičnega ravnotežja v krvi, se kisline izločajo iz krvi preko jeter, pljuč in ledvic. Pri omejenem delovanju katerega koli omenjenega organa, telo oddaja še večje količine kislin v medcelični prostor in celice in s tem v organe in vezivno tkivo. Povečana količina kislin ali zakisanje v celicah organov in vezivnega tkiva lahko spremeni celične beljakovine, zmanjšuje delovanje številnih encimov in tako omejuje pridobivanje energije ter funkcije celic. To pomeni, da se kisline zadržujejo v celicah za celično membrano in se ne morejo prosto izločati preko jeter, ledvic in pljuč. Če se zavedamo, kako so vse biokemične reakcije presnove v celici odvisne od pH vrednosti okolja – celične tekočine, si lahko predstavljamo, da se v takih pogojih začenjajo vse kronične bolezni, ki jih danes poznamo.

Organi za razkisanje

Najpomembnejši organ za razkisanje so jetra, ki imajo nalogo kisline, strupene snovi, odpadne snovi presnove izolirati iz krvi in jih izločiti preko žolča, črevesja in ledvic. Jetra so mnogo bolj sposobna razkisati telo od ledvic in pljuč.

Ledvica imajo nalogo izločati odpadne produkte presnove kot je sečnina, kreatinin, sečna kislina, druge kisline in strupene snovi ter vzdrževati ravnotežje mineralnih snovi in vode v telesu. Žal je izločevalna sposobnost ledvic omejena, ker pride pri določeni povečani količini kislin – zakisanju – do omejenega delovanja ledvičnih celic tako kot drugih telesnih celic, kar ima za posledico zmanjšano izločanje kislin z urinom in zastajanjem kislin v telesu.

Pljuča so pomemben organ pri razkisanju telesa, s pomočjo povečanega uzdihavanja ogljikovega dioksida, ki nastaja pri izgorevanju kisika v celici in se v krvi prenaša kot ogljikov monoksid kot temno rdeče obarvana venska kri do pljuč. Stopnja razkisanja je odvisna od globine in hitrosti dihanja.

Koža je prav tako pomemben organ za razkisanje in ima tudi v normalnem stanju rahlo kislo vrednost (pH=5,5) v obliki zaščitnega sloja. Koža izloča pri potenju odvečne količine odpadnih strupenih snovi in kislin. Zato sta savna in kopanje v bazičnih kopelih zelo učinkovita pri razkisanju telesa.

Celice želodčne sluznice proizvajajo velike količine kisline za želodčni sok za prebavo beljakovin. V primeru premajhnega izločanja želodčne kisline pride do nepravilne prebave beljakovin in posledičnega gnilobnega vretja v črevesju in nastajanja dodatnih količin kislin in njihovimi obremenitvami celotnega organizma.

Žleza slinavka izloča številne encime in bazične snovi v tanko črevo in tako ustvarja bazično okolje, v katerem se maščobe in beljakovine učinkoviteje razgradijo za nadaljnjo prebavo. Pri povečani koncentraciji kislin znotraj celic se tudi v žlezi slinavki zmanjša tvorba prebavnih encimov, zaradi česar se zmanjša sposobnost prebave beljakovin in ogljikovih hidratov. Posledica omejene kemične prebave je povečano vrenje s pomočjo nepravilne črevesne flore in nastajanje plinov, dodatnih kislin in dodatnega zakisanja, ki se kažejo v prebavnih težavah, slabem počutju, utrujenosti itd. Stalno kopičenje strupenih produktov bakterijske flore poškoduje lokalno črevesno sluznico v obliki kroničnih vnetij in stanjšanja same črevesne sluznice. Spremenjena sluznica črevesja postane mnogo bolj prepustna za bakterijske strupe, produkte bakterijskega vrenja in kisline, ki se po krvnem obtoku razširijo in obremenjujejo vse ožilje in organe.

Oblike zakisanja v telesu

Puferski sistemi krvi nevtralizirajo odvečne kisline in jih spravljajo v celice, zato govorimo o dveh vrstah zakisanja: izven celično in znotraj celično zakisanje. Pri izven celičnem zakisanju se kisline nahajajo zunaj celic, v telesnih tekočinah in v limfi. V primeru znotraj celične zakisanosti, pa se kisline nahajajo v celici, kar se pogosto v medicini ne smatra kot dovolj pomembno zlo. Zakisanje ima vedno negativne posledice za telo in psiho človeka, ker telesu porablja nujno potrebne bazične minerale, spreminja delovanje celic in celičnih membran, vpliva na splošno počutje, zmanjšuje fizično in umsko sposobnost človeka in vodi v številne kronične bolezni.

Vzroki zakisanja

V telesu stalno nastajajo kisline med procesi presnove in pri uživanju živil, ki povzročajo nastajanje odvečnih količin kislin v telesu. Poleg tega povzročajo nastajanje odvečnih količin kislin in zakisanje telesnih celic nepravilni procesi vrenja v debelem črevesju, stres, negativna čustvena stanja (jeza,bes,sovraštvo,depresije itd.), pomanjkanje gibanja, pretirana fizična aktivnost, pomanjkanje spanja, kronična obolenja, obremenitve s kemičnimi strupi, zdravili, strupi iz okolja in težkimi metali.

Za normalno delovanje celice in vseh presnovnih procesov celične membrane so pomembni električni mehanizmi, ki so pri zakisanju znotraj ali zunaj celice omejeni. Pri zakisanju pride do motenj v funkciji celic in izmenjavi informacij, zaradi zmanjšane električne napetosti celične membrane. Telo vsebuje preko 50 biljonov celic, ki predstavljajo vsaka svojo organizirano enoto v celotni organizaciji telesa. Vsaka celica je omejena oz. obdana z dvojno beljakovinsko-maščobno celično membrano, ki celico električno izolira in omogoči njeno delovanje majhne baterije. Vsaka celica opravlja svojo določeno nalogo kot del velike celote in je tako med seboj v hormonskem in električnem kontaktu. Prenos informacij med posameznimi celicami poteka na osnovi spremembe električne napetosti celične membrane in na osnovi sposobnosti električnega naboja in prevodnosti medceličnega prostora, zlasti po energijskih meridijanih, poznanih iz tradicionalne kitajske medicine. Vsi elektrokemični procesi v telesu pa so neposredno odvisni od kislinsko-bazičnega ravnotežja znotraj in izven celice. Vse mineralne snovi in kisline, ki nastajajo v telesu med procesom presnove so nosilci kislih ali bazičnih električnih nabojev znotraj in zunaj celic. Zdrave telesne celice pa imajo električno napetost na celični membrani med -70 – 90 mV z ozirom na vrsto tkiva. Pri spremembi kislinsko-bazičnega ravnotežja v telesnih tkivih v smeri zakisanja, pa se spremeni električna napetost na membrani in znotraj celice. Posledice so spremembe v delovanju beljakovin celičnih membran, to je transportnih beljakovin, ionskih kanalčkov celične membrane (do 1 miljona v celični membrani), v delovanju celičnih encimov in s tem celotno delovanje celic ali organov. Fiziološki električni potencial celične membrane je pri normalni pH vrednosti 7,4 negativen,kar pomeni večji membranski potencial kot v stanju zakisanja, ko se električni potencial zmanjša (višja pozitivna električna napetost = zmanjšana celična napetost). Kislo pomeni pozitivno električno napetost in zmanjšano celično napetost, medtem ko bazično pomeni negativno električno napetost in višjo celično napetost.

Določanje kislinsko-bazičnega ravnotežja

Najpogosteje priporočena metoda ugotavljanja kislinsko-bazičnega stanja v telesu z meritvijo pH urina je zelo nenatančna metoda. Iz prakse pa se je pokazalo, da ni priporočljivo meriti pH urina v enkratnem vzorcu, ker je tako dobljena vrednost le pokazatelj trenutne koncentracije kislin v urinu. Koncentracija kislin v urinu pa lahko niha tekom dneva od pH 5-8, zato so pravilne meritve pH urina le v 24 urnem vzorcu urina. Z ugotovitvijo trenutnega izločanja kislin pa ni mogoče določati stopnjo zakisanosti našega telesa in sposobnosti izravnavanja kislinsko-bazičnega ravnotežja. V kolikor želimo dobiti zanesljivejše rezultate moramo meritve izvajati vsaj več dni zapored in dnevno zaužiti vsaj 2 litra vode. Znano je, da se pH vrednost urina pri zdravemu človeku močno spreminja od pH 5 zjutraj do alkalnih vrednosti pH 8-9 tekom dneva, odvisno od sposobnosti vseh organov, ki sodelujejo pri razkisanju ter od dnevno zaužite hrane. Pri zauživanju hrane, ki povzroča zakisanja telesa so vrednosti urina pretežno v kislem področju (pod pH 6), kar pomeni, da telo izloča odvečne kisline. V kolikor pa je pH vrednost urina pod vrednostjo 7, kljub pretežno bazični hrani, gre za pogosto obremenitve jeter, ledvic ali pljuč, kar je potrebno podrobno pregledati s pomočjo različnih diagnostičnih metod.

Še bolj natančna ovrednotenje kislinsko- bazičnega ravnotežja pa je s pomočjo merjenja neto endogene produkcije kislin pri zdravih osebah pri katerih se določa celovita količina anorganskih sestavin diete, urina in blata v 24 urnem vzorcih, ki predstavlja celotno obremenitev organizma s kislinami.

Pri testu kislinsko- bazičnega ravnotežja po Sander-ju se analizira ph vrednost urina 5 krat dnevno in določi nevtralizacijska ali puferska sposobnost urina s pomočjo specialne laboratorijske preiskave, ki omogoča natančneje ugotoviti obremenjenost zakisanja.

Določanje koncentracije kalcija v urinu lahko prav tako služi kot pokazatelj kislinsko-bazičnega statusa. Pri latentni acidozi ali zakisanju pride do negativne kalcijeve bilance, kar pomeni, da se z urinom izloči več kalcija kot se ga absorbira iz črevesja. V urinu izločeni prebitek kalcija služi kot pufer za presežek kislin in izvira iz kosti, kjer se nahaja 99% kalcijevih zalog v telesu.

Praktičen test za ugotovitev kronične acidoze ali zakisanosti lahko ugotovimo ob kontroli elastičnosti vezivnega tkiva z kožnim testom. S prstoma potegnemo kožno gubo na hrbtu roke ter jo dvignemo in zopet spustimo in pri tem opazujemo, kako hitro izgine kožna guba. Če kožna guba obstane nekaj sekund pomeni, da gre za zakisanost organizma.

Načini vzpostavitve kislinsko-bazičnega ravnotežja

Pogoj za vzpostavitev kislinsko-bazičnega ravnotežja je sprememba prehrane in načina življenja, ki pogosto prispevata k kroničnem zakisanju.

Telo ne proizvaja samo bazične snovi, zato je odvisno od bazično bogate prehrane kot so sadje, zelenjava in solate, ki bi morali prevladovati nad hrano z vsebnostjo hranilnih snovi s kislinskim delovanjem. Živila, ki vsebujejo visok delež bazičnih snovi so sadje, solate in vsa zelenjava. Njihov delež v dnevni prehrani mora presegati količino živil, ki zakisajo organizem, to so koncentrirane beljakovine in ogljikovi hidrati. Idealno razmerje med beljakovinami in ogljikovimi hidrati ter vlaknasto rastlinsko sadežno hrano je 20-25% : 80-75%. To pomeni, da bi moral človek zaužiti dokaj velike količine naravno pridelanega sadja in zelenjave, da bi lahko pokrival dnevne potrebe po bazičnih mineralnih snoveh. Zaradi načina in tempa življenja skoraj ni mogoče človeku dnevno zaužiti omenjenih količin sadno-zelenjavne hrane, zato se mora posluževati bazičnih mineralnih dodatkov, ki dopolnjujejo dnevne potrebe po njih ter vplivajo na vzdrževanje kislinsko-bazičnega ravnotežja v telesu.

Zelo učinkoviti način nevtralizacije kislin pa temelji na uporabi elektro-kemično aktivirane kationske ali bazične vode,, ki deluje neposredno na električne razmere celičnih membran in deluje na osnovi spoznanj Nobelovega nagrajenca o mehanizmu odpiranja membranskih kanalov. Pri kationsko aktivirani vodi gre za ionizirano vodo, ki ji dodajajo med procesom podobnem elektrolizi 0,9% kristalne soli, pri kateremu se odstranijo vodikovi ioni H+ tako, da se lahko loči raztopina obogatena z OH ioni s pH vrednostjo 9,5-11. Negativno naelektreni OH ioni imajo lastnost zelo lahko prodirati znotraj celic preko pozitivno naelektrene celične membrane. Pri zakisanih celicah se zaradi prisotnosti H+ ionov v celični membrani pri tej reakciji zopet normalizira membranski potencial. Z odpiranjem membranskih kanalčkov-aquapurinov- lahko ponovno normalno prehajajo vsi potrebni ioni v celico, kjer normalizirajo pH vrednost celične tekočine in vzpostavijo normalno delovanje celičnih encimov. Zaradi velike afinitete negativno naelektrenih bazičnih OH- ionov močno bazične aktivirane vode do H+ ionov-nosilcev kislosti, se pH vrednost celične tekočine spremeni v rahlo bazično področje. Tako se ponovno vzpostavijo pogoji za potek normalnih presnovnih procesov.

Pri vzpostavljanju kislinsko-bazičnega ravnotežja in učinkovitem razkisanju se priporoča zaradi kompleksnih procesov več stopenjska metoda, pri kateri se v zakisani celici vzpostavijo nevtralni pogoji in normalno delovanje presnovnih procesov: 1. vzpostavitev nevtralnega stanja znotraj celice, 2. Zaščita celice, 3. Oskrba celice in stimulacija razstrupitve.
 

1. Vzpostavitev normalnega kislinsko-bazičnega ravnotežja s pomočjo močno bazične aktivirane vode.

Zakisane celice vsebujejo veliko koncentracijo H+ ionov, ki ustvarjajo znotraj celice pozitivno električno oz. kislo stanje, ki zmanjša tudi napetost celične membrane (od -80mV do -70 mV). Pri teh pogojih presežka kislih H ionov je omejeno delovanje celičnih beljakovin in celične membrane. Pozitivni mineralni ioni kot so Ca++,Mg+,Na+ in K+ ne morejo prodirati preko celične membrane zaradi pozitivne elektro-magnetne napetosti celične membrane. S pomočjo močno bazične aktivirane vode in visoke koncentracije OH- ionov, njihove negativne napetosti ter ostalih ioniziranih mineralnih ionov solne raztopine pride do močnega privlačenja s strani H+ ionov v celični membrani in vezave z vodo. Tako se normalizirajo električni pogoji na celični membrani in s tem delovanje celic, ki se kaže v izboljšanju presnovnih procesov v celici kot je na primer produkcija hormonov, delovanje živcev, imunskega sistema in celotne hierarhične regulacije v telesu. Celice oz. organizacije celic v obliki organov lahko zopet normalno opravljajo svoje naloge. Učinek močno bazične aktivirane vode je že pri prehodu negativnih bazičnih ionov skozi ustno sluznico, kjer delujejo izredno hitro preko električne mreže vegetativnega živčnega sistema v vsakem delu telesa. Zaradi hitrega in močnega delovanja aktivirane bazične vode na nivoju želodčne sluznice v smislu prevelike nevtralizacije kisline, jo je priporočljivo piti le v majhnih količinah med 50 do 100 ml na dan.

2. Zaščita in varovanje celic in celična obnova

Zaščito celic omogočimo na več načinov, med katerimi je gotovo zelo pomembna živa ionizirana bazična voda, ki vsebuje visoke koncentracije bazičnih OH ionov z antioksidativnim učinkom.

Novejše raziskave z algami vrste Haematococcus pluvialis so pokazale, da producirajo aktivno snov Astaxanthin, ki ima najmočnejše antioksidativno delovanje na celice in deluje na vse presnovne procese v človeškem organizmu. Raziskave iz Washingtonske Univerze na poskusnih živalih z dodatno dvojno slepo raziskavo na ljudeh potrjujejo vpliv astaxanthina na imunski sistem. Raziskave japonske skupine raziskovalcev so pokazale, da astaxanthin preprečuje odlaganje škodljivih spojin LDL-holesterina in s tem arteriosklerotične procese.

Naravni astaxanthin je antioksidant ali lovilec prostih radikalov s 550 krat večjo aktivnostjo kot jo ima vitamin E in desetkrat večjo kot beta karoten. Zelo močno podpira regeneracijo celic in razstrupljevalno sposobnost jetrnih celic.

3. Prehrana in razstrupljanje celic s spomočjo Spirulina alg

Pri razstrupljanju razkisanju celic človeškega telesa so zelo učinkovite alge vrste Spirulina in Chlorella, ki podpirajo z visoko biološko vrednimi amino kislinami, omega-3 maščobnimi kislinami, vitamini B skupine, bazičnimi minerali, mikroelementi kot so Se in Zn, beta karotinoidi in klorofilom. Alge imajo izredno učinkovito sposobnost razstrupljanja telesa, ker vežejo toksične težke metale, da se lahko izločajo preko ledvic in črevesja. Sestavine alg kot so phycozian in klorofil pospešujejo razstrupljanje, ki je pomembno pri vsaki terapiji kroničnega zakisanja, da se raztopljene odpadne snovi lahko izločijo. Sestavine kot so omega 3 maščobne kisline so pomembne za sestavo in delovanje celične membrane in delovanje celic živčnega sistema. Vitamini B skupine, ki jih vsebujejo alge pa so izredno važni za potek presnovnih procesov in delovanja živčnih celic, endokrinih žlez in imunskega sistema.

Naše telo je lahko zdravo in mladostno tako kot vsaka posamezna celica celotne organizacije organizma. V kolikor delujejo celice našega telesa optimalno, predstavljajo osnovo za normalne procese presnove in zdravje telesa. Razstrupljanje celic, odplavljanje strupenih in odpadnih snovi, izmenjava medsebojnih informacij kot nastajanje zdravih novih celic je osnova zdravja in kvalitete življenja.

A.Krušič-Kaplja in L.Krušič

Več kot 25 let svojega dela posvečam raziskavam pleomorfične in spreminjajoče materijalne narave ter evolucijo mikroorganizmov in drugih klic. Zadovoljen sem, ko ugotavljam po vseh teh letih, da niso mikroorganizmi in druge klice nič drugega kot biološka transformacija fizično ali emocionalno poškodovane rastlinske, živalske ali človeške celice in zato mikroorganizmi niso specifični za posamezne vrste.

S spoznanjem naravnega ravnotežja, ki se manifestira v vseh živih kraljestvih narave, rastlinskemu, živalskemu in pri človeku samemu v obliki kislinsko-bazičnega ravnotežja, postane jasno, da vsa rast in razvoj živega sveta poteka v alkalnem okolju. Prav tako je obnova in popravilo poškodovane celice možen samo v alkalnemu okolju. Skratka je celotna živa narava načrtovana v bazičnem okolju. Pri spremembi kislinsko-bazičnega ravnotežja v smeri zakisanja se že v živem organizmu, bodisi rastlinskemu, živalskemu in človeškemu, začenja propadanje in sprememba normalne celice s pomočjo pojava in rasti bakterijskih klic, ki imajo nalogo razgraditi poškodovano ali energijsko oslabelo celico.

Z drugimi besedami, trdim da so mikroorganizmi kot E.Coli, Staphilococcus, Streptococcus itd. evolucijske oblike značilne za zdravo rastlinsko, živalsko ali človeško celico in niso vzrok evolucijske spremembe – transformacije ali bolezni oz. infekcije, temveč so posledica negativno spremenjenega notranjega okolja posameznega organizma bodisi rastlin, živali ali človeka.

To evolucijsko spreminjanje – transformacijo materije opazujemo vsak dan pri procesu gnitja ali kvarjenja našega sadja ali zelenjave,živalskega mesa in tkiv, torej niso mikroorganizmi ali klice vzrok procesa gnitja in razpadanja, temveč sama fizična narava sadja oz. zelenjave ali živalskega tkiva po fizični ali emocionalni poškodbi.

Ko razumemo da mikroorganizmi in druge klice niso primarne vrste materije, temveč del evolucijske spremembe – transformacije materije, potem lahko razumemo, da mikroorganizmi katerekoli vrste niso in ne morejo biti povzročitelji bolezni ali katerekoli infekcije.

Zato so vse klice in mikroorganizmi fizični dokaz kjerkoli jih najdemo, propadanja, fermentiranja ali spreminjanja materije in ne vzrok propadanja, fermentiranja ali razkrajanja materije. Pa se vprašajmo samega sebe, kaj nastopi najprej – klica ali infekcija? Z ozirom na današnjo razlago bolezni, bakterijske klice nastopijo pred infekcijo, s tem da napadejo celice in poškodujejo njihovo normalno fiziološko stanje – to je klasično »Pasteurjeva« teorija.

Kaj pa se v resnici dogaja?

Niti bakterija in ne infekcija se pojavita na začetku. Na začetku se pojavi fizična, čustvena ali duševna motnja, ki spremeni pretok življenjske energije v katerikoli živi celici in tako povzroča evolucijsko spreminjane ali transformacijo celice in s tem omogoči rojstvo ali pojav mikroorganizmov in drugih klic.

Evolucijska transformacija ali pleomorfizem vsake rastlinske, živalske ali človeške celice povzroča nastanek kislih toksičnih odpadnih proizvodov, ki jih današnja medicinska znanost imenuje infekcija. V resnici ne gre za proces infekcije oz. vdora klic ali mikroorganizmov iz okolja, temveč za pojav klic znotraj celičnega okolja.

Klice so sekundarne evolucijske oblike materije nekdaj zdrave rastlinske, živalske ali človeške celice. Klice in mikroorganizmi so dokaz, da se celice ciklično spreminjajo – rojevajo in umirajo, »reciklirajo«.

Klice in mikroorganizmi se rojevajo v nas in iz nas. Ne gre za invazijo klic iz okolja zato ne gre za infekcijo, temveč za celični pleomorfizem ali transformacijo celice. Vsaka klica oz. bakterija prispeva k motnji v kislinsko-bazičnem ravnotežju, vendar ne mora povzročiti nobene specifične bolezni ali infekcijo!

Poskušati ubiti vsako bakterijsko klico, to je boriti se s silo, po današnjemu medicinskemu mišljenju s kislimi toksičnimi zdravili (kemoterapevtiki), kot so antibiotiki, lahko povzročimo samo prezgodnjo smrt celotnega organizma. Podobno kot ne moremo pogasiti ognja z bencinom, ne moremo spremeniti bakterijskih klic ali kislega notranjega okolja z uživanjem kislih toksičnih antibiotikov.

Ključ do zdravja in dolgega kvalitetnega življenja je vzpostavitev bazičnega zunanjega in notranjega okolja ali terena, ki vzdržuje zdravo organizirano stanje rastlinske, živalske ali človeške celice. Zato moramo prenehati s silo zdraviti bolezni in infekcije s pomočjo toksičnih zdravil ter začeti čistiti, razstrupljevati in alkalizirati tekočine našega telesa. To je tudi bistvo mojega raziskovalnega dela v okviru opazovanja narave in preizkušanja vpliva prehrane na zdravje organizma, ki me je vodilo do spoznanja, da so rastlinsko telo (organizacija živih celic), živalsko in človeško telo ustvarjeni, da delujejo normalno v alkalnem okolju. Prav tako je zdravje in dolgotrajno življenje rastlinske, živalske in človeške celice, ki oblikujejo specifično telesno organizacijo večno ali neskončno v naravi, če je ohranjeno bazično okolje v vsakem trenutku življenja. Življenje, energija, zdravje, slabo počutje, bolezen in smrt je v rokah vsakega posameznega človeka s pomočjo osebnega načina življenja in prave izbire prehrane. Svet ne bi potreboval več medicine, temveč potrebuje več izobraževanja in poučevanja o človekovih sposobnostih in moči. Tu naj poudarim človekovo sposobnost mišljenja in moči misli, ki so najmočnejša energija v tem vesolju, s katero si vsak posameznik kroji svoje življenje, zdravje in bolezen.

Že sam Pasteur je dvomil o svoji metodi in na svoji smrtni postelji priznal: »teren je vse, bakterijska klica pa je nepomembna«. Novejše raziskave notranjega kislinsko-bazičnega ravnotežja in prilagajanja mikroorganizmov pri spremembah notranjega okolja iz bazičnega v kislo področje so pokazale, da je Pasteur povezal začetek bolezni z zdravjem naše telesne mikroflore«, je izjavila Amelia Gynn v njenem članku: »Pasterization Nation«, aprila 2008, objavljenemu v reviji Common Ground Magazine.

Ko smo razumeli, da pomeni ključ do zdravja, energije in dolgega življenja vzdrževanje bazičnega notranjega okolja telesa, je naslednji korak začeti z bazičnim življenjskim načinom in prehrano. Tu je pomembno tudi naše mišljenje, saj si z negativnimi mislimi in vzorci spreminjamo biokemijo telesnih tekočin in s tem tudi možgan. Takšen način življenja bi lahko opisali s kratico KOVOSOM – Plan, kar pomeni:

K = Klorofil – iz sadja , zelenjave, trav, listov, ki je za zdravje ena od osnovnih snovi, ki jih vsebujejo živila (prenašavci življenja), saj so osnova za prenašanje žive energije v živalsko in človeško telo. Raziskave iz prejšnjega stoletja so pokazale, da je klorofil eno najpomembnejših snovi v naravi potrebnih za ohranitev telesnega zdravja.

O = Olje in Kisik (Oxygenium) – semena, oreški kot lešniki, orehi, indijski oreški, mandelji, pistacije so vir bogatih maščobnih kisli in biološko visoko vrednih beljakovin, saj so v evoluciji človeka dolgo obdobje do moderne agrarne revolucije predstavljale pretežni delež tako imenovane paleolitske prehrane, ki je bila bazična. Kisik in njegova oskrba našega telesa predstavljata eden od pomembnih stebrov zdravja zaradi njegove potrebe pri opravljanju celičnega dihanja in izgorevanja. Poleg zdravega naravnega okolja je fizična aktivnost, trening in globoko dihanje pomemben vir oskrbe s kisikom.

V = Voda – živa izvirska ali aktivirana (ionizirana) voda s pH vrednostjo 9-10, ki deluje antioksidativno in omogoča aktivno izločanje strupenih snovi iz telesa. Telo je sestavljeno iz več kot 70% vode, ki se mora dnevno menjavati zaradi številnih življenjskih procesov. Njena vloga v medceličnem prostoru pri oskrbi celic in odstranjevanju kislih odpadnih produktov je izredno pomembna zaradi vzdrževanja čistilne sposobnosti medceličnega prostora in za nemoteno komuniciranje vseh telesnih celic med seboj.

S = Sol, sonce ali sončna svetloba in spanje. Sol naravna kristalna (Himalayska, Perzijska itd.), ki jo potrebuje telo v majhnih količinah (2 g/dan) in je potrebna ne samo za potek številnih biokemičnih procesov znotraj in izven celičnega prostora, temveč je pomembna za vzpostavitev kristalne strukture telesnih tekočin, po kateri se pretaka energija. Skupaj z vodo predstavljata osnovni medij živega telesa za pretakanje življenjske energije.

Sončna svetloba je potrebna ne samo za nastajanje vitamina D (vsaj 30 minut dnevno), temveč kot vir svetlobne energije – fotonov, ki omogočajo delovanje energijskih procesov na celičnem in izven celičnem nivoju.

Spanje in ustrezen počitek

sta potrebna za učinkovito razstrupljanje in procese obnavljanja vseh telesnih celic in medceličnine. Priporoča se počitek od 6 – 8 ur dnevno glede na obremenjenost telesa.

Avtor: L.Krušič

Razlika pri regulaciji kislinsko-bazičnega ravnotežja pri ženski in moškemu

O problematiki kislinsko-bazičnega ravnotežja in njegovemu pomenu za zdravje človeka je objavljeno že precej prispevkov, vendar ne obstaja dovolj informacij o načinu delovanja mehanizmov razstrupljanja in razkisanja pri moškemu in ženski.

V naravi človeka lahko opazimo razlike med obema spoloma tudi v skoraj nepomembnih lastnostih kot je potenje, ki je pri ženski drugačno kot pri moškemu. Značilno za ženski pot je, da ima drugačen vonj od moškega ravno zaradi različnih mehanizmov izločanja odvečnih kislin iz telesa. Prav tako je velika razlika med obema spoloma v laseh, ki pri moškemu izpadajo, pri ženski pa ne. Po opazovanjih obnašanja obeh spolov gre v osnovi za razlike v regulaciji in vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja pri obeh spolih.

Človeško telo prihaja dnevno v stik s številnimi strupi in kislinami, ki jih mora nevtralizirati in izločiti iz telesa, da bi se ohranilo kislinsko-bazično ravnotežje in ohranilo zdravje.

Problematika porušenega kislinsko-bazičnega ravnotežja, zaradi načina življenja in prehrane je postala v celostni medicini zelo pomembna, saj je osnova za uspešno zdravljenje vseh kroničnih obolenj. Vse telesu strupene snovi in višek kislin prihaja v človeško telo ne samo s hrano, temveč tudi iz okolja, onesnaženega zraka, pitne vode, amalgamskih zalivk, cepiv, kemikalij v oblačilih in različnih gradbenih materialov (tepihi, zidne barva itd), kemičnih zdravil itd. Prav tako povzročajo zakisanje negativna čustva, stres, strah in jeza, ki spremenijo biokemijo naših telesnih tekočin in tkiv, zato so se do danes ohranili pregovori kot :« ali se držiš kislo ali imaš skisane možgane«.

Človeško telo se mora dnevno boriti proti kislinam, jih nevtralizirati in izločati na različne načine, z urinom, blatom, potenjem in dihanjem. Zelo veliko vlogo pri razstrupljanju in razkisanju pa igrajo ledvica in jetra, ki potrebujeta poleg hranilnih snovi dovolj velike količine čiste žive vode, da lahko delujeta nemoteno.

Naše telo reagira na nenadno povečano koncentracijo kislin po zaužitju hrane, ki povzroča porast kislin kot so različne živalske beljakovine ali žitarice, beli sladkor ali Coca-cola (fosforna kislina) z razredčenjem telesne tekočine z vodo. Ta prva pomoč celotnemu regulacijskemu sistemu je relativno hitro in uspešno opravljena in ne predstavlja velike obremenitve za organizem v kolikor telo ni v pomanjkanju vode, kar je značilno danes za večino ljudi. Človeško telo potrebuje dnevno od 2 do 3 l vode (oz 30 – 35 ml/kg telesne teže) in sicer žive izvirske ali ionizirane vode, ki vsebuje visoko koncentracijo OH ionov, t.j. nosilcev bazičnosti. Za vodo je potrebno poudariti, da je mineralna voda z vsebnostjo ogljikove kisline neprimerna za nadomeščanje vode v telesu, ker še dodatno zakisa telo z ogljikovo kislino. Prav tako niso priporočljive za nadomeščanje izgubljene telesne vode tudi druge pijače kot so kava, čaj, sokovi, pivo in druge vrste pijač, ki so obremenjujoče za regulacijske mehanizme kislinsko-bazičnega ravnotežja.

Načini nevtralizacije kislin v telesu in vloga vode

Kolikor bolj so kisline, ki nastajajo v procesu presnove hranilnih snovi, razredčene, tem lažje jih telo nevtralizira. Za nevtralizacijo kislin uporablja človeško in tudi živalsko telo bazične mineralne snovi, ki se vežejo s kislinami v nevtralne soli. V idealnih pogojih se nevtralne soli lahko iz telesa izločijo, pri zadostnih količinah dnevno zaužite žive in aktivne vode. Še vedno je pojem vode v telesu za današnjega človeka nejasen, ker ne poznamo dovolj medcelično vodo, ki predstavlja 1/3 oz. skoraj 20 litrov od celotne količine vode in jo imenujemo limfo. 1/3 vode v telesu se nahaja znotraj vseh celic, imenovana celična voda, medtem ko se ostala voda nahaja v krvnem obtoku in organih (Slika 1).

Slika 1: Voda v človeškem telesu 

Limfa obdaja vse celice in vsebuje mineralne snovi, soli in beljakovine, medtem ko ima celična voda različno mineralno sestavo. Celična voda ima nalogo prenašati iz celice odpadne snovi, ki nastanejo pri produkciji energije v celicah preko celične membrane v limfo. Vodne molekule obdajajo vse molekule in celice v telesu s posebnim hidratnim slojem. Korejske raziskave o vodi kažejo, da obdaja voda vse žive beljakovine v telesu in da ima posebno kristalno strukturo s posebnimi fizikalnimi lastnostmi. Voda ima v telesu zelo spreminjajočo se strukturo, ker se spreminja v njeni sestavi in njenih fizikalnih lastnostih glede na sestavo okolja in tako optimalno opravlja naloge transporta, obrambe in prenašanja.

V primeru pomanjkanja vode v telesu in povečanega nabiranja odvečnih kislin, se nevtralizirane kisline v obliki različnih kompleksov soli in organskih snovi ne morajo več izločati iz telesa, temveč se odlagajo v vezivnem tkivu. Nevtralizirane kisline, ki se odlagajo v medceličnini in vezivnemu tkivu imenujemo odpadne snovi. Ko se vezivno tkivo zasiti z odpadnimi snovmi in jih ni več sposobno sprejemati, se le te začnejo odlagati tudi v sklepih, ki se kažejo v obliki različnih vrst vnetij sklepov, putike ali revmatoidnih obolenj sklepov.

Drugi problem poleg pomanjkanja vode v telesu se pojavi ob pomanjkanju bazičnih mineralnih snovi kot so kalcij, magnezij, natrij, kalij itd., pomembnih za nevtralizacijo kislin. Telo uporablja mineralne snovi za številne funkcije in ne more vseh uporabiti za nevtralizacijo, zlasti če jih dnevno ne dobi dovolj s hrano. V skrajni fazi pa telo uporabi vse razpoložljive bazične minerale za nevtralizacijo kislin, ker bi sicer prišlo do tako močnega zakisanja, da bi se ustavili osnovni procesi presnove in obnove važnih beljakovinskih molekul. Telo je izredno inteligentno in vključi v tej situaciji poseben program v sili in poseže po mineralnih rezervah telesa, ki jih predstavljajo: lasje in lasni koreni, nohti, zobje, koža, žile, hrustanec, vezivna tkiva (sklepne kapsule, tetive) in končno kosti skeleta.

Načini nevtralizacije kislin pri moških

Telo uporablja mineralne snovi iz njihovih depojev po določenem zaporednemu redu, ki je odvisen od pomembnosti funkcij življenjsko važnih organskih sistemov. Telo naj preje v primeru zakisanja uporabi mineralne snovi iz las, lasnih korenin in sicer tako, da se kisline zbirajo na mestih, kjer se sproščajo iz depojev mineralne snovi. Izpadanje las pri moških je ravno posledica izgube večjih količin mineralnih snovi iz lasišča in las v primeru kroničnega zakisanja. Med procesom nevtralizacije kislin telo odvzema lasišču hranilne snovi oz. minerale, ki vodijo v izgubo osnovne strukture kožnih tvorb, to je propadanja lasnih korenov in izpadanja oz. izgube las. Pri obsežnem propadanju lasnih korenov pride do izgube osnove lasišča in pojava pleše. Včasih so plešo pripisovali starostnemu procesu, danes pa je pogosto obsežno izpadanje las opaziti že pri mladih ljudeh v času polnega življenja in aktivnosti. Še posebej je pojav izgube las izrazit pri mlajših osebah, ki živijo zelo stresno življenje. Ravno pri poklicih, ki povzročajo v vsakodnevnem življenju veliko stresa, je potrebno posvečati veliko pozornosti dnevni izravnavi kislinsko-bazičnega ravnotežja.

Načini nevtralizacije kislin pri moških in ženskah

Žensko telo se obnaša popolnoma različno pri vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja, saj se z razliko od moškega, ki mora pri zakisanju kisline takoj nevtralizirati in čim preje izločiti iz telesa. Ženske imajo prednost pri nevtralizaciji kislin oz. razkisanju v primeri z moškim, saj imajo ženske tudi na splošno daljšo življenjsko dobo. Žensko telo se enkrat mesečno med obdobjem ciklusa samo po sebi razstruplja med menstruacijo, ko se izločajo kisline in strupene snovi s krvjo. Sveta Hildegarda iz Bingen-a govori o »slabih telesnih sokovih«, ki jih žensko telo izloča med menstruacijo. Žensko telo mora nevtralizirati veliko manj kislin, ker jih njeno telo odlaga v placenti, limfi in medcelični tekočini in enkrat mesečno izloči s krvjo. To je verjetno tudi vzrok, da se ženske manj potijo tudi med telesnim naporom in aktivnostjo in da ima pot tudi manj intenziven vonj. Značilno je, da ženske tudi ne izgubljajo las,vendar se ta prednost hitro spremeni pri ženskah, ki se poslužujejo hormonskih tablet proti nosečnosti, ali med nosečnostjo in v času menopavze ob prenehanju mesečnih krvavitev. V teh

situacijah se pri ženski prekine proces razstrupljevanja ob mesečnih krvavitvah. Pri ženskah, ki redno uživajo kontracepcijske tablete se sicer ohranijo mesečne krvavitve, vendar pride do popolnoma spremenjenega hormonskega stanja, kar ima za posledico tudi moteno oz. omejeno razstrupljanje. V tem stanju se mora žensko telo soočiti z enakimi problemi kot telo moškega, s tem da je njegovo telo na to vrstni mehanizem razstrupljanja navajeno in pripravljeno. Žensko telo, ki je nagnjeno k odlaganju kislih odpadnih snovi v medcelično tekočino, limfo in jih ob mesečnih krvavitvah izločiti, se v omenjenih situacijah znajde v popolnoma novem položaju pri vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja.

Med nosečnostjo se vse odpadne snovi, kisline in druge telesu škodljive snovi izločajo preko krvnega obtoka v nerojenega otroka. V skrajnih pogojih se močno spremeni ph vrednost plodne tekočine. Pri obremenitvah matere s težkimi metali (amalgam, adjuvansi različnih cepiv itd), se velik delež prenaša na otroka, tako da so le-ti obremenjeni ob rojstvu s številnimi alergičnimi obolenji. Med nosečnostjo so potrebe matere po vseh hranilnih snoveh in mineralih močno povišane ne samo zaradi intenzivne rasti otroka, temveč zaradi nevtralizacije kislin, ki jih zaradi prekinjenih mesečnih krvavitev noseča mati ne mora izločati. V primerih, da med obdobjem nosečnosti mati ne zaužije dovolj mineralnih snovi, poseže njeno telo po telesnih rezervah kot so kosti in zobje. Iz ljudskih pregovorov se je tako ohranil poznan pregovor, »da vsak otrok stane mater en zob«, kar ima svoj globoki pomen ravno v omenjenem stanju nevtralizacije kislin in povečane potrebe po mineralih med nosečnostjo. V primeru, da ženska med nosečnostjo ni pozorna na primerno prehrano in dnevno korekcijo kislinsko-bazičnega ravnotežja v smislu uživanja primernih mineralnih dodatkov, se odvečne kisline in odpadne snovi odlagajo v področjih okrog kolkov, trebuha, nadlahteh, stegnih in zadnjice. Z razliko od moškega se pri ženski pogosto pojavi tudi celulit.

Spremembe v času mene

Žensko telo se mora v različnih obdobjih življenja soočiti z različnimi načini razstrupljanja in razkisanja in zlasti v času mene imajo ženske velike probleme, zaradi prenehanja mesečnih krvavitev in sprememb v hormonski regulaciji. Telo izbere druge načine reševanja problemov nevtralizacije kislin in odpadnih snovi, med katerimi sta značilno zadrževanje vode v telesu in vročinski navali, značilni v času menopavze. Za vročinske navale velja, da se med povišano vročino nevtralizirajo ali »sežigajo« škodljive odpadne snovi, podobno kot se dogaja pri povišani telesni temperaturi, ki povzroča tudi v fazi rasti kosti pri otroku intervalne pojave povišane telesne temperature. Med menopavzo se ženske potijo mnogo bolj kot v času pred njo, ker se telo na ta način razstruplja in razkisa preko kože kot je to pri moškemu že od začetka. Kolikor bolj se v tem obdobju polaga pozornost pretežno bazični prehrani, toliko manjše so težave pri ženskah v obdobju menopavze. Zadrževanje vode v telesu, ki se pogosto kaže v obliki celulita služi, da se z vodo obdajo vse odložene odpadne snovi in stalno razredčijo odvečne kisline v telesu. Zato v tem stanju nabiranja večjih količin vode ni priporočljivo ukrepati z nasilnim odplavljanjem telesnih tekočin z različnimi diuretičnimi zdravili, ker skuša telo vedno znova zadrževati vodo z namenom razredčitve odvečnih kislin. V teh primerih povečanega nabiranja vode v različnih predelih telesa je priporočljivo temeljito razstrupljanje in razkisanje telesa ob primerni bazični prehrani in uživanju dodatnih bazičnih mineralnih snovi. Tudi v tej fazi telo intenzivno uporablja svoje mineralne rezerve z namenom, da bi nevtraliziralo čim večje količine odvečnih kislin. V primeru, da telo ženske zaradi življenjskih navad ne prejme dnevno dovolj mineralnih snovi ali je celo žrtev neprimernih življenjskih okoliščin in škodljivih živil, telo uporablja svoje telesne rezerve na škodo telesnega zdravja. Posledica kronične zakisanosti in izrabe mineralnih rezerv v telesu so krčne žile, izpadanje las in osteoporoza kot najhujša oblika telesnega obolenja. Za ženske v tej starostni fazi po menopavzi je nujno potrebna dnevno bogata oskrba z mineralnimi snovmi, zaradi povečane dnevne potrebe tako za vzdrževanja mineralnega ravnovesja kot za nevtralizacijo odvečnih kislin. Povečano odlaganje odpadnih snovi in nevtraliziranih kislin v obliki soli v sklepih in vezivnemu tkivu ima za posledico različne oblike revmatoidnih vnetij sklepov ali celo putike. S primernim razstrupljanjem, bazično prehrano in mineralno oskrbo lahko preprečimo napredujoče oblike degenerativnih obolenj vezivnega tkiva in gibalnega aparata.

Preprečevanje pojava zakisanja z zunanjo in notranjo oskrbo z bazičnimi snovmi in živo vodo

Pri preprečevanju kroničnih obolenj značilnih za moškega in žensko je zelo pomembna oskrba telesa z dovolj velikimi količinami žive bazične vode in primerne prehrane, ki vsebuje bazična živila. Oba ukrepa sta popolnoma odvisna od posameznika, ki lahko spremeni svoj način in navade življenja. Zato je nujno potrebno uživati dnevno dovolj velike količine žive ali aktivirane vode (od 2-2,5 l na dan), pri prehrani pa je potrebno izbirati bazična živila in omejiti živila, ki povzročajo zakisanje kot so mesne beljakovine, koncentrirani ogljikovi hidrati,rafinirani sladkor, alkohol, nikotin. Nasprotno je priporočljivo uživati več kot 70% bazičnih živil kot so zelenjava, sadje, kaljena semena. Za vzdrževanje kislinsko-bazičnega ravnotežja ni nujno postati vegetarijanec, vendar je odvisno od količine dnevno zaužitih živil, ki zakisajo, kako lahko telo kompenzira presežek kislin. Tudi občasne presežke kislih živil lahko telo nevtralizira z dodajanjem bazičnih mineralnih snovi.

Za pospeševanje izločanja kislin preko kože kot največjemu izločevalnemu organu so priporočljive kopeli z bazičnimi solmi, ki poleg pospešenega izločanja kislin vzbujajo naravno maščobno zaščito kože. Posebno važno je izogibati se kislim kozmetičnim sredstvom, ki zavirajo izločanje kislin skozi kožo in povzročajo izsuševanje kože. S pomočjo bazičnih kopeli lahko izločamo aktivne kisline in nevtralizirane soli iz telesa, medtem ko je potrebno odložene in kristalizirane odpadne snovi najprej raztopiti in nato izločiti iz telesa. Za raztapljanje odpadnih snovi, ki jih telo kristalizira v medceličnem prostoru, vezivnemu tkivu in sklepih uporabljamo različne zeliščne čaje in nasičeno raztopino himalajske soli, ki jo dnevno v minimalnih količinah (čajna žlička) zaužijemo z vodo zjutraj na tešče. Človeško telo skuša ob prevelikih količinah zaužite rafinirane kuhinjske soli preprečiti njeno škodljivo delovanje tako, da jo veže z drugimi organskimi odpadnimi snovmi (sečnina itd.) in odloži v določenih delih telesa. Solna raztopina himalajske soli ob delovanju določenih zelišč (kopriva,vrbovi listi, praprot itd.) povzroča raztapljanje odpadnih kristaliziranih snovi, da se v raztopljeni obliki lahko izločijo iz telesa.

Pred razstrupljanjem odloženih in kristaliziranih odpadnih snovi je nujno začeti z razkisanjem telesa s pomočjo bazične prehrane in bazičnih mineralnih soli, da ne povzročimo prevelike obremenitve organov kot so ledvica, slinavka in jetra. Ko se odpadne snovi raztopijo, se sprostijo stare kisline iz odloženih odpadnih snovi in postanejo aktivne kot da bi sveže prišle v telo. V tem stanju povečanja kislin v telesnih tekočinah je potrebno zaužiti čim večje količine bazične vode z bazičnimi mineralnimi snovmi in pospešiti izločanje z bazičnimi kopeli. Na začetku moramo paziti, da se telo počasi privadi na razstrupljanje, da ne pride do hujših reakcij v obliki zastrupitve različnih škodljivih in telesu tujih snovi. Pri razstrupljanju težkih metalov (svinec,nikel, kadmij itd.) kot je izplavljanje amalgama je potrebna natančna kontrola in podpora izločevalnih organov kot so ledvica, ki so pogosto omejena v njihovem delovanju zaradi predhodnega dolgotrajnega zakisanja.

L.Krušič in A.Krušič-Kaplja

1. Kaj vse pripomore h kislemu stanju telesa in kakšni so znaki zakisanosti telesa?

Preden lahko analiziramo poglavitne vzroke zakisanosti našega telesa moramo pogledati na kratko razvoj ali evolucijo človeka, ki ga proučuje internacionalna skupina znanstvenikov in nam daje poleg verodostojnih materialnih podatkov tudi logično razlago.

Gledano s stališča evolucije človeka so naši predniki iz t.i. kamene dobe uživali hrano, ki je sicer vsebovala tudi živalske beljakovine, vendar je vsebovala visok delež zelenjave, sadja in semen z visoko vsebnostjo bazičnih mineralnih snovi. Količina zelenjave, listov, sadežev in semen brez visoko koncentriranih ogljikovih hidratov kot so danes v žitih, rižu in krompirju je lahko kompenzirala visok delež kislin iz beljakovinskega dela prehrane. Prehrana naših daljnih prednikov iz paleolitika je vsebovala hranila s presežkom bazičnih snovi v nasprotju s prehrano moderne dobe, ki vsebuje presežek kislinski snovi. Današnji človek pa je fiziološko bolje prilagojen prehrani naših prednikov, ki je trajala milijone let, kot pa prehrani po t.i. agrarni revoluciji pred 10.000 leti ter industrijski revoluciji pred 200 leti. Pojav številnih omenjenih obolenj naše civilizacije je lažje razumeti zaradi velike spremembe ravno kislinsko-bazičnih komponent moderne prehrane v smislu presežka kislinskih sestavin. Glavna razlika v vsebnosti mineralnih snovi je ravno nizek delež kalija zelenjave in rastlin in visoka vsebnost natrija, zlasti ob prekomerni uporabi natrijevega klorida ali »kuhinjske soli« v vseh oblikah hrane in nizkega deleža zelenjave v moderni prehrani človeka. Pomanjkanje kalijevih bazičnih soli v hrani ima za posledico visoko obremenitev s kislinami, ki jih vsebuje moderna prehrana človeka. Iz številnih raziskav je znano, da povzroča kronična metabolna acidoza (»zakisanost«) od upočasnjene rasti pri otrocih, zmanjšane mišične in kostne mase, osteoporoze, kronično degenerativnih obolenj in nastajanje ledvičnih kamnov pri odraslih in da korekcija acidoze ta stanja zopet zboljšuje.

Povečana obremenitev s kislinami v prehrani današnjega človeka se je pojavila z intenzivno in masovno proizvodnjo kmetijskih pridelkov in industrijsko predelavo hrane, ki vsebuje vedno manj bazičnih snovi. Zlasti visok delež živalskih beljakovin in koncentriranih ogljikovih hidratov ter maščob ob skromnem deležu bazičnih snovi v obliki zelenjave in sadja je eden glavnih vzrokov zakisevanja organizma. Pri prebavi živalskih beljakovin se sprošča pri razgradnji in oksidaciji aminokislin žveplena kislina, ki spada med najmočnejše anorganske kisline, medtem ko pri prebavi visoko koncentriranih ogljikovih hidratov nastaja fosforna kislina, ki povečuje neto kislinsko obremenitev moderne prehrane. Hiter porast fast-food prehrane in moderno pripravljene neuravnotežene hrane z vedno skromnejšim deležem bazičnih mineralnih snovi prisotnih v sveži zelenjavi in sadju v javnih lokalih še povečuje porast kronične latentne zakisanosti.

Vse večja poraba različnih sokov z visokim deležem sladkorja in kislin prispevata k povečanju kislinskih komponent in dodatno obremenjujeta kislinsko- bazično ravnotežje.

Pomemben vzrok kronične zakisanosti je zmanjšano delovanje ledvic pri starejših ljudeh, ter pri bolnikih z omejenim delovanjem ledvic, kjer se zmanjšuje sposobnost ledvic izločanja kislin z urinom. Posledica je zvečanje kislin v krvi in zmanjšanje bikarbonatnega pufra.

Pri različnih shujševalnih dietah in postenju pride ob nenadnem zmanjšanju dnevno zaužite energije do spremembe v presnovi energije z aktivacijo maščobnih rezerv, kjer se sproščajo maščobne kisline, iz katerih nastajajo ob nepopolnem izgorevanju ketonske kisline, ki prav tako močno obremenjujejo kislinsko-bazično ravnotežje.

Velike fizične obremenitve pod anaerobnimi pogoji vodijo do kopičenja velikih količin mlečne kisline, ki zlasti pri nepravilno prehranjenih in premalo treniranih športnikih predstavlja veliko obremenitev za regulacijski mehanizem vzdrževanja kislinsko-bazičnega ravnotežja. Pri dalj trajajočih naporih pride tudi do povečane izgube elektrolitov in mineralnih snovi s potenjem, nabiranjem mlečne kisline in nosilcev kislosti,H-ionov, ki povzročijo spremembe v mišičnih celicah in zmanjšujejo kontraktilno sposobnost mišičnih vlaken. Pri zakisanju tako mišic in drugih tkiv ter vseh telesnih tekočin pride pri intenzivnih fizičnih naporih hitreje do poškodb, zaradi upočasnjene obnove obremenjenih tkiv. Zato so pri športnikih pogoste poškodbe gibalnega aparata.

Zakisanje telesa se lahko kaže v akutni ali kronični obliki. Akutni znaki zakisanosti se kažejo v prehodnih težavah, znaki kronične zakisanosti lahko opišemo kot stalno draženje vegetativnega živčnega sistema z odvečnimi kislinami, simpatikotonija ali vzdraženost simpatičnega živčnega sistema, oslabitev imunskega sistema in pojav kroničnih obolenj.

Zakisanost telesnih tekočin in tkiv se kaže v spremenjenih lastnostih rdečih krvnih celic, ki postanejo manj elastične in deformirane. Spremenjene rdeče krvne celice ali eritrociti zgubijo sposobnost spremembe zunanje oblike, težko prehajajo preko kapilar in se lepijo v gruče v obliki zlepljenih kovancev. Viskoznost krvi je zmanjšana in s tem tudi lokalna oskrba tkiv s kisikom. Predvsem se pojavi zmanjšana oskrba kisika na srcu, možganih, žilah in notranjemu ušesu. Hujša oblika zakisanosti, ki se danes kaže tako pri mlajših kot starejših ljudeh, glede na njihovo konstitucijo, način življenja in prehrane pa so obolenja srca in ožilja, med katerimi so infarkti srca in možganov gotovo najhujša oblika. Tipični so primeri nenadnih smrti športnikov in mladih ljudi, kar se sicer na srečo ne dogaja tako pogosto.

Normalno je pot od zdravja do bolezni dolgotrajen proces in traja več desetletij ob pojavu nihanja od optimalnega zdravja preko »normalnega« zdravja, lažjih težav in težkih simptomov. Človeško in tudi živalsko telo je izredno inteligentno, saj je sposobno s pomočjo številnih uravnalnih mehanizmov stalno obremenjenost zdravja zaradi različnih dejavnikov (nezdrava in neprimerna prehrana, pretirano stresno življenje, uživanje številnih strupov, nikotina, konzervansov,emulgatorjev, antioksidantov,težkih metalov, pesticidov, herbicidov, alkohola, kofeina, premalo počitka, gibanja in številnih drugih napak, ohraniti dinamično notranje ravnotežje, imenovanega »homeostaza«. Telo glede na njegovo konstitucijo tako stanje prilagajanja na škodljive dejavnike prikriva s simptomi različnih trenutnih težav, ki se lahko začasno izboljšajo, pri dolgotrajnih obremenitvah pa kažejo s simptomi kroničnih obolenj.

Posledice dolgotrajnega zakisanja telesnih tekočin in tkiv (vezivno tkivo in medcelični prostor) so številne kronične bolezni kot so revmatoidna obolenja, vnetno-degenerativne spremembe gibalnega aparata (kosti, vezi in mišice) obolenja vezivnega tkiva (celulit), migrena, osteoporoza, diabetes, bolezni ožilja in srca, možganska kap, črevesna glivična obolenja, pojav obolenja zob oz. poškodbe dentina, alergije utrujenosti, zmanjšana umska in fizična sposobnost itd.

2. Kako zakisanje vpliva na vezivno tkivo?

Vezivno tkivo telesa predstavlja pomemben sestavni del celotnega telesa, ki se ga pri zdravljenju današnjih kroničnih obolenj le redko omenja. Nahaja se med posameznimi celicami v t.i. medceličnem prostoru, ki ga izpolnjuje vezivno tkivo. Celice pa se nahajajo pravzaprav v vodnem okolju tega vezivnega tkiva, tako kot je pracelica plavala v okolju morske vode iz katerega je črpala vse potrebne hranilne snovi in lahko izločala vse odpadne snovi. Z razliko se celice v organizaciji človeškega ali živalskega telesa ne morejo več gibati do hranilnih snovi, temveč jih morajo oskrbovati krvne žile-kapilare. Oskrba celic pa poteka preko prostora med celicami in kapilarnimi žilami, ki je izpolnjen z vezivnim tkivom sestavljenim iz visoko-polimernih kompleksnih spojin sladkorjev in beljakovin, med katerimi prevladujejo proteoglikani in visoko polimerni glikozaminoglikani (hialuronska kislina), s sledečimi strukturnimi glikoproteini (kolagen, elastin) ter mrežasti glikoproteini (fibronektin,laminin in drugi).

Te snovi medceličnega tkiva imajo vlogo t.i. molekularnega sita, ki predstavlja »prehodno pot«, po kateri poteka celotna izmenjava snovi med kapilarnimi žilicami in posameznimi celicami. Vezivno tkivo je pri tem transportu presnovnih snovi (kisik, CO2, hranilne snovi, elektroliti, kisline baze, raztopljene v vodi) aktivno soudeleženo s tem, da filtrira, shranjuje in nevtralizira odvečne kisline. Že pri majhnih spremembah kislosti ali pH vrednosti vezivnega tkiva zaradi prekomernega dotakanja kislin, se zaradi njihove kemične razvejane sestave (žveplove spojine), se spremenijo osnovne lastnosti. Sladkorni deli kompleksnih molekul glukozaminoglikanov vezivnega tkiva so namreč odgovorni za vezavo vode, ki daje tkivu lastnosti elastičnosti in fleksibilnosti (» več kot upogibljivosti«). Pri stalnem višku dotakanja kislin z ostalimi presnovnimi produkti, vežejo prav žveplasti deli sladkornih delov glukozaminoglikanskih molekul nosilce kislosti – H – ione, ki preprečujejo vezavo vodnih molekul, zaradi česar se zmanjšujejo njihove mehanične lastnosti, elastičnost in fleksibilnost. Osnovna snov vezivnega medceličnega tkiva je v stanju nasičenosti z vodnimi molekulami v pol-tekočemu ali »sol stanju«, skozi katerega poteka lahko transport trdnih in plinskih snovi do celic. Pri povečanem nabiranju kislin in drugih odpadnih snovi presnove, pa se to stanje vezivnega tkiva spremeni iz pol-tekočega sol-stanja v gostejšo in trdnejšo »gel stanje«, zaradi česar se zmanjša tako oskrba celic z hranilnimi snovmi kot odplavljanje odpadnih snovi iz celic vezivnega medceličnega tkiva. Tu igrajo kisline zelo pomembno vlogo, ker zmanjšujejo hitrost vseh biokemičnih procesov in s tem procesov obnove samega vezivnega in vsega okolnega tkiva. V tej fazi lahko govorimo o spremenjeni funkciji «osnovnega medceličnega vezivnega tkiva«, ki onemogoča filtracijo in nevtralizacijo ter odplavljanje odpadnih produktov okolnih celic do limfnih in krvnih kapilar in ima za posledico zastajanje odpadnih snovi in kislin. Pri dolgotrajni ali kronični zakisanosti – »notranje onečiščevanje okolja«-, ki ogroža celostno zdravje telesa se tako ustvarjajo najboljši pogoji za vse vrste kroničnih obolenj, ki jih poznamo danes.

3. Kakšne so pH vrednosti telesnih tekočin (urin,slina)? Kdaj in kako merimo zakisanost (pH) in kakšne so normalne vrednosti?

V telesu ločimo tako imenovane bazofilne organe, h katerim štejejo žleze slinavke, jetra, žolčni mehur, žleza slinavka, brunnerjeve žleze v črevesju dvanajsternika ter Lieberkühnove žleze v tankem in debelem črevesju. Glede na pH vrednosti pa ločimo pH vrednosti krvi=7,35-7,50; slina >6,34; želodčni sok= 1-2; žolč=7,58-8,8; črevesni sok=7,5-8,8, urin=5,8-8,0; sklepna tekočina=7,35-7,5; zanimivo je nizka vrednost v genitalnem traktu pri odrasli ženski, kjer je ob prisotnosti mlečnokislinskih bakterij pH vrednost sluzi 4,0-4,7, ki ščiti in preprečuje razvoj drugih bakterijskih vrst.

Najpogosteje se določa kislinsko-bazično stanje v telesu z meritvijo pH urina. Iz prakse pa se je pokazalo, da ni priporočljivo meriti pH urina v enkratnem vzorcu, ker je tako dobljena vrednost le pokazatelj trenutne koncentracije kislin v urinu. Koncentracija kislin v urinu pa lahko niha tekom dneva s pH vrednostmi od 5-8, zato so pravilne meritve pH urina le v 24 urnem vzorcu urina.

Še bolj natančna ovrednotenje kislinsko- bazičnega ravnotežja poteka s pomočjo merjenja neto endogene produkcije kislin (NEPK) pri zdravih osebah, pri katerih se določa celovita količina anorganskih sestavin diete, urina in blata, kar je zelo zahtevna in dolgotrajna metoda. Enostavnejša je metoda t.i. renalnega neto izločanja kislin (RNIK) ali RNAE kot kvantitativni indeks NEPK metode, ker obstaja pod stalnimi pogoji izračunljivo razmerje med obema spremenljivkama. Neto kislinsko izločanje (NKI) ali (NAE, Net Acid Excretion) v 24 urnem vzorcu urina je danes najbolj uporabljena metoda določanja koncentracije kislin v urinu in predstavlja celotno obremenitev organizma s kislinami. Priporoča se večdnevno merjenje vzorcev urina.

Določanje koncentracije kalcija v urinu lahko prav tako služi kot pokazatelj kislinsko-bazičnega statusa. Pri latentni acidozi ali zakisanju pride do negativne kalcijeve bilance, kar pomeni, da se z urinom izloči več kalcija kot se ga absorbira iz črevesja. V urinu izločeni prebitek kalcija služi kot pufer za presežek kislin in izvira iz kosti, kjer se nahaja 99% kalcijevih zalog v telesu. Tudi določanje kalcija v urinu je zahtevna metoda, ki zahteva natančnejše laboratorijske metode, ki niso primerne za rutinsko določanje kislinsko- bazičnega stanja v telesu.

Meritve pH reakcije v krvi kažejo prav tako le trenutno kislinsko bazično stanje in je pomembno pri hudih presnovnih motnjah. Za stanje kislinsko-bazičnega ravnotežja v telesu ta meritev ni pomembna.

Pri kroničnem zakisanju imamo v telesu stanje, kjer se v vezivnem in medceličnem tkivu odlagajo odvečne kisline, ki jih lahko določimo v vezivnem tkivu na osnovi sprememb otrdelosti podkožnega tkiva. Odvečne kisline se vežejo z različnimi organskimi snovmi in odlagajo v podkožnem tkivu in povzročajo otrdelost podkožnega tkiva. Znaki acidoze se ne kažejo kot jasna znamenja, ker lahko podkožno in medcelično tkivo vsebuje že velike količine odloženih kislin, ne da bi se kazali drugi simptomi ali bolečine. Številne težave, ki se kažejo kot posledica kronične zakisanosti se pojavljajo počasi v obliki različnih kroničnih obolenj in jih le redko pripisujejo kronični zakisanosti. Poznamo dve praktični metodi ugotavljanja kronične zakisanosti; zaradi zmanjšanosti elastičnosti vezivnega podkožnega tkiva pri prijemu kožne gube na hrbtni strani roke lahko ugotovimo stopnjo zakisanosti na osnovi hitrosti normalizacije kožne gube. Pri močni zakisanosti kožna guba ostane nekaj sekund, medtem ko pri normalnem stanju guba takoj izgine.

Druga metoda je test po Dr.Collier-jevi, kjer merimo širino oz. debelino kožne gube na različnih delih telesa (na hrbtni strani roke, ramenih, na prehodu na vrat, na različnih mestih na stegnu. Debelost kožne gube je različna na omenjenih delih telesa. Na hrbtni strani roke je najpogosteje guba tanka, na nadlahti nekoliko debelejša, na vratnem delu pa je debela in se celo težko dvigne, prav tako je z gubo na koži stegna, kjer je kožna guba pri zakisanosti debela. Pri stiskanju kožne gube je različna tudi trdnost, konsistenca občutljivost na bolečino podkožnega tkiva. Za oceno stopnje zakisanosti veljajo sledeča pravila: čim debelejša je kožna guba, čim trdnejše konsistence so gube na različnih predelih telesa, tem močnejša je zakisanost telesa. Na osnovi omenjenih testov po Dr.Collier-jevi lahko uvrstimo stopnje zakisanosti v 4 različne kategorije glede na debelost in razširjenost kožnih gub po telesu. Čim močnejša je zakisanost, tem slabša je bila sposobnost telesa izločati kisline in odpadne snovi iz telesa in tem večji je delež zakisanosti pri pojavu različnih kroničnih obolenj. S terapijo acidoze pa lahko v vsaki fazi dosežemo izboljšanja in vzpostavitve normalnega ravnovesja z ustreznimi spremembami prehrane, razstrupljevanjem, normalizacijo črevesne flore, dodajanjem bazičnih mineralnih snovi in s pomočjo specialne masaže. S pomočjo specialne masaže pospešimo prekrvavitev podkožnega vezivnega tkiva, omogočimo večjo oskrbo tkiv z bazičnimi mineralnimi snovmi, povečamo nevtralizacijo kislin, ki se sprostijo iz vezivnega tkiva in preko krvi izločijo skozi ledvica. S pospešenim izločanjem kislinskih produktov iz podkožnega vezivnega tkiva s pomočjo masaže, lahko omogočimo izplavljanje kislih odpadlih snovi iz globljih slojev tkiv v podkožno vezivno tkivo ali pa ob primernem delovanju izločevalnih organov neposredno pospešimo izločanje preko ledvic in kože. Izločanje odpadnih snovi lahko dodatno pospešimo še s pomočjo različnih zeliščnih čajev in homeopatskih pripravkov.

4. Kako spremembe pH vrednosti v telesnih tekočinah vplivajo na presnovo kalcija – v skeletu?

Naloga našega skeleta je ohraniti naše telo v pokončni drži in gibanju, za kar potrebujemo stabilne kosti. Kosti so sestavljene iz anorganskih, t.j. mineralnih in organskih snovi. Organski del predstavlja strukturno osnovo, da se lahko vanjo vgradijo mineralne snovi, ki so odgovorne za trdnost kostnega skeleta. Organski del kostnega tkiva je sestavljen iz različnih beljakovinskih snovi (predvsem kolagena) in celic. Za trdnost kostnega tkiva pa so pomembne anorganske snovi, predvsem apatit, kristalna struktura iz kalcija in fosfata ter druge mineralne snovi kot je magnezij in številni mikrominerali potrebni za trdnost kotnega tkiva. V laboratorijskih raziskavah so dokazali, da pride pri povečanem deležu kislin v mediju s kostnim tkivom do sproščanja mineralnih snovi iz organskega matriksa kostnega tkiva, kar pomeni, da so kisline sposobne močno vplivati na trdnost kostnega tkiva. Rezultati teh preiskav so pokazali, da kisline dejansko pospešujejo razgradnjo kostnega tkiva s pomočjo aktivacije celic osteoklastov, ki skrbijo za razgradnjo kostnega tkiva, istočasno pa kisline zavirajo delovanje kostnih celic-osteoblastov, ki pospešujejo nastajanje kostnega tkiva. V številnih raziskavah zadnjih deset let pa so znanstveniki dokazali, da pri dalj trajajoči zakisanosti telesa, kjer prevladuje v telesnih tekočinah visok delež kislin pride do procesa razgradnje kostnega tkiva v človeškem ali živalskem telesu.

Za vzdrževanje stalnega kislinsko-bazičnega ravnotežja se mora višek kislin, ki nastane z dnevno zaužito prehrano izločiti iz telesa. V kolikor telesu ne uspe izločiti viška kislin iz telesa, se za nevtralizacijo kislin uporabi bikarbonat, pri čemer nastaja ogljikov dioksid in voda. Ogljikov dioksid se izdiha skozi pljuča in s tem izdiha kislina, vendar se mora bikarbonatni pufer zopet nadomestiti in sicer iz površine kosti vezanega bikarbonata. Zaradi minimalne spremembe pH vrednosti pa se na kristalni površini kosti začne topiti Ca-apatit, tako da vodikovi ioni izpodrivajo Ca ione, zaradi česar se začne topiti tudi v kristalno mrežo vgrajeni fosfat. Posledica je povečano sproščanje Ca in fosfatnih ionov iz kosti v kri in izločanje z urinom. Zaradi omenjene povečane aktivnosti kostnih celic osteoklastov in osteoblastov pri povečani zakisanosti je proces razgradnje kostnega tkiva močnejši kot normalna obnova kostnega tkiva, ki normalno poteka vzporedno s procesom razgradnje kostnega tkiva. V kolikor prevladuje razgradnja kostnega tkiva dalj časa se pojavi bolezensko stanje, ki ga poznamo pod imenom osteoporoza. Danes sicer poskušajo izolirati posamezne snovi, ki so odgovorne za aktivacijo osteoklastov in jih uporabiti za terapijo osteoporoze, vendar je bistveno uspešnejše in učinkovitejše zdravljenje preprečiti procese aktivacije razgradnje kostnega tkiva z celostnim zdravljenjem kislinsko-bazičnega ravnotežja. To pomeni spremeniti prehrano in način življenja in s tem zmanjšati dovajanje kislin, nadomestiti bazične mineralne snovi ter izločiti vse odložene kisline v obliki številnih spojin iz podkožnega in medceličnega tkiva, ki predstavlja samo začasno mesto odlaganja in ne trajno odlagališče odpadnih snovi.

5. Kakšna naj bi bila prehrana, s katero bi se izognili zakisanosti telesa?

Že v uvodnem vprašanju sem omenil, da je človek po svoji genski zasnovi prilagojen na pretežno rastlinsko hrano, ki vsebuje zeli, različne vrste zelenjave, semen, sadežev in le na skromen delež beljakovinske in ogljikohidratne hrane. Žal se je z hitro spremenjenim načinom življenja po agrarni revoluciji človeku spremenila tudi prehrana, saj je po udomačitvi živali in kultiviranju različnih žit, spremenil tudi razmerje hranilnih snovi v dnevni prehrani v korist beljakovin in ogljikovih hidratov. Če pogledamo danes ljudi po svetu, najdemo vse več debelih ljudi, medtem ko je suhih ljudi vedno manj, kljub vedno večji obsedenosti glede dietne prehrane in fitnes aktivnostim. Ne glede na dedno zasnovo, sta odločilna prehrana in način življenja, do kakšne stopnje se izrazi naša dedna zasnova pri ohranitvi zdravja in pojavu različnih obolenj današnjega časa.

Izravnana in bazično bogata prehrana igra gotovo zelo važno vlogo pri vzdrževanju naravnega kislinsko-bazičnega ravnotežja. Pri prehrani je važen delež t.i. živil, ki povzročajo nastajanje kislin med procesi presnove, na pr. delež beljakovin. Telo ne proizvaja bazičnih snovi samo, zato je človek odvisen na stalno oskrbo z bazičnimi hranilnimi snovmi v hrani, ki predstavljajo sadje, zelenjavo solate in druge rastlinske vrste hrane. Delež bazičnih živil mora presegati vse ostale hranilne snovi vsaj v razmerju 70:30. Prav tako je potrebno paziti, da je hrana pravilno pripravljena (ne predolgo kuhana), da se čim bolj zmanjša izguba bazičnih snovi. Prav tako je pri izbiri različnih vrst živil potrebno paziti na pravilno kombinacijo, ki povzročajo zakisanje ali delujejo bazično (Tabela živil, Basica). Glede na kislinsko-bazično ravnotežje je priporočljivo uživati zmerno količino nevtralnih maščob in ogljikovih hidratov, ki vsebujejo energijo in ne vsebujejo bazičnih snovi. Prav tako se moramo izogibati sokov in t.i. »mehkih pijač« (Cola), ki vsebujejo fosforno kislino, kave in alkohola. Zaradi izločevanja številnih kislin in drugih odpadnih snovi skozi ledvica pa moramo zaužiti dovolj žive vode, ki je po svoji kemični naravi bazična in prinaša telesu energijo in tako olajša delo izločevalnih organov. Tudi koža je naš največji izločevalni organ, ki je sposobna izločiti odvečne količine kislin in odpadnih snovi iz telesa ob primerni telesni aktivnosti ali potenju ter tako pomagati pri razkisanju telesa. Še vedno premalo poudarjamo vlogo žive izvirske vode, ki ima zelo pomembno vlogo pri vseh procesih regulacije in vzdrževanja notranjega ravnotežja. Živa voda namreč opravlja številne funkcije zaradi njenih fizikalno kemičnih sposobnosti, kot so antioksidacijska sposobnost in sposobnost nevtraliziranja kislin, nastalih med procesi presnove. Vsa živa bitja namreč pridobivajo energijo iz procesov oksidacije-redukcije. Kar pomeni s prenosom elektronov iz snovi, kjer so labilnejši v snovi, kjer so čvrsteje vezani. Vlogo vode v telesni kemiji pripisujejo danes vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja, njeni vlogi pri sodelovanju reakcijah hidrolize in fotosinteze, vse njene druge funkcije kot so sposobnost pospeševanja številnih kemičnih reakcij in izgorevanja pa so bile do danes zanemarjene. Voda ima torej dvojno pomembno vlogo oksidanta, da pospešuje zgorevanje in vlogo antioksidanta, da reducira kisik.

6. Eden od načinov alkaliziranja teles je tudi uživanje bazično-mineralnih snovi, ki jih telo ne more proizvajati samo, zato jih je treba dovajati od zunaj. Kako delujejo bazične mineralne snovi na telesne tekočine?

Alkaliziranje bi raje nadomestil z izrazom z celostno terapijo acidoze ali zakisanja, ki so jo poznali že stari narodi. Že v antiki v času Hipokrata so vedeli, da je bolezen pomenila na telesnem nivoju spremembe v sestavi telesnih tekočin in so jo označevali z »diskrazijo«. Bolezen na telesnem nivoju so smatrali kot posledico motenih presnovnih procesov, ki imajo za posledico zastajanja odvečnih količin kislih in odpadnih produktov presnove.

Za terapijo acidoze je poznanih več načinov, ki so nujno potrebni za trajno vzpostavitev kislinsko-bazičnega ravnotežja. Izenačitev bazičnih mineralnih snovi s primerno hrano in dodajanjem primernih bazičnih mineralnih snovi, z zmanjšanjem uživanjem živil,ki povzročajo tvorbo kislin med procesi presnove, z zmanjšanjem kislin nastalih med nepravilnim vrenjem črevesne flore ter z zmanjšanjem količine kislinskih odpadnih snovi iz podkožnega vezivnega tkiva kot vmesnega odlagališča kislin. Tako lahko podkožno vezivno tkivo opravlja vlogo začasnega odlaganja in nevtraliziranje kislin. Zaradi načina življenja in prehrane je le izjemoma mogoče oskrbeti telo z dovolj velikimi količinami bazičnih mineralnih snovi, ker sta sadje in zelenjava zelo revna z mineralnimi snovmi pri današnjih pogojih pridelovanja. V teh pogojih je telesu nujna dodatna oskrba z bazičnimi mineralnimi snovmi, ki so organsko vezane, npr. v obliki citratnih soli, ki omogočajo njihovo razpoložljivost na celičnem nivoju in hkrati nevtralizirajo nosilce kislin H – ione. Znano je namreč, da citratne soli v telesnih tekočinah vežejo H-ione in prispevajo k nevtralizaciji kislin v vseh telesnih tekočinah v odvisnosti od stopnje zakisanosti.

7. Katere bazične minerale vsebujejo bazični mineralni dodatki Basica® in v kakšnem razmerju?

Omenil bi, da so sestavine Basica mineralnih pripravkov sestavljene po raziskavah prof. Ragnar Berga iz 30 let prejšnjega stoletja v razmerju mineralnih snovi, ki jih vsebuje naravno pridelana zelenjava in sadje. V takem razmerju lahko mineralne snovi telo pravilno oskrbijo s potrebnimi minerali in hkrati omogočajo nevtralizacijo viška kislin nastalih med procesi presnove. Za športnike so na voljo specialna mešanica, ki vsebuje poleg počasi razpoložljivih kompleksnih sladkorjev, bazične mineralne snovi ter nekatere pomembne mikrominerale in vitamine potrebne pri presnovi med intenzivnimi fizičnimi napori. Pri teh mešanicah je pomembna njihova sestava v tekočini, kjer gre za tako imenovano hipotonično raztopino, ki športniku med intenzivnim naporom istočasno omogoča hitro nadomestitev izgubljenih elektrolitov znotraj celičnega prostora.

8. Pri katerih boleznih in težavah je priporočljivo uživati bazično-mineralne snovi. Kdaj in kako jih uživamo?

Zaradi omenjenih lastnosti prehrane današnjega časa lahko le izjemoma pri izredno bogati vegetarijanski prehrani zadovoljimo potrebe po bazičnih mineralnih snoveh, ki jih moramo prejeti s hrano. Vendar je zaradi načina pridobivanja zelenjave in sadja ter osiromašenja zgornjega sloja zemlje z nekaterimi mineralnimi snovmi (magnezij in drugi mikrominerali) težko dobiti tudi ob pretežno vegetarijanski prehrani dovolj bazičnih mineralnih snovi.

Omenil sem, da so posledica zakisanja vezivnega tkiva in medceličnega prostora številna obolenja, h katerim spadajo danes vse civilizacijske bolezni kot so putika, revma, obolenja vezivnega tkiva,celulit, vnetno-degenerativne spremembe gibalnega aparata, razne oblike bolečin, glavoboli, migrena, osteoporoza, diabetes, bolezni ožilja in srca, možganska kap,motnje v prekrvavitvi organov in tkiv,prebavne težave, disbioza črevesja (črevesna glivična obolenja), pojav obolenja zob oz. poškodbe dentina, zaradi kislinske obremenitve sline, kronično vnetni procesi na črevesju in alergije. Omenjene bolezenske simptome pa spremljajo nespecifični znaki kronične utrujenosti,slabega razpoloženja, motenj pri spanju, živčne utrujenosti, zmanjšana sposobnost koncentracije in umskega dela ter volje do dela.

Najnovejše raziskave švicarskega znanstvenika Häffeli-ja pa kažejo, da se zakisanost telesnih tekočin in tkiv kaže v spremenjenih lastnostih rdečih krvnih celic, ki postanejo manj elastične in deformirane. Spremenjene rdeče krvne celice ali eritrociti zgubijo sposobnost spremembe zunanje oblike, težko prehajajo preko kapilar in se lepijo v gruče in tvorijo zamaške v obliki zlepljenih kovancev in povzročajo nastajanja krvnih zamaškov ali trombov. Viskoznost krvi je zmanjšana in s tem tudi lokalna oskrba tkiv s kisikom. Predvsem se pojavi zmanjšana oskrba kisika na srcu, možganih, žilah in notranjemu ušesu.

9. Ali so bile opravljene kakšne že raziskave o uporabi bazično-mineralnih dodatkov?

Znane različne raziskave s citratnimi mineralnimi snovmi, ki osvetljujejo mehanizem delovanja nevtralizacije odvečnih kislin v telesnih tekočinah ter raziskave o delovanju bazičnih mineralnih snovi Basica Vital pri zdravljenju revmatoidnih obolenj. V teh raziskavah je bilo dokazano, da dnevno dodajanje omenjene mineralne mešanice povzroča spremembo pH vrednosti sklepne tekočine in s tem zmanjšanje občutljivosti receptorjev za bolečino, tako da so pacientom lahko zmanjšali ali celo ukinili zdravila proti bolečinam in vnetju, kar je ugodno vplivalo na potek obnove poškodovanega hrustanca in vezivnih tkiv. Znano pa je, da se pri vseh obolenjih, ki so posledica kroničnega zakisanja uporabljajo bazični mineralni dodatki kot osnova terapije, saj procesi obnove lahko potekajo le v nevtralnem področju telesnih tekočin.

10. Ali obstajajo še o kakšnih drugih načini, s katerimi lahko uravnavamo kislost-bazičnost telesa ?

Ko govorimo o tako kompleksnem problemu kislinsko-bazičnega ravnotežja lahko spregovorimo o celostni terapiji kroničnega zakisanja. Za ohranitev kislinsko-bazičnega ravnotežja ne zadostuje samo s trenutno spremembo prehrane in dodajanjem bazičnih mineralnih snovi, temveč je potrebno veliko časa in potrpljenja. Telo je sposobno prenašati dolgo časa različne obremenitve in vzdrževati notranje dinamično ravnotežje – homeostazo -s tem, da stalno izravnava nihanja in tako ohranja srednje ravnotežje ob trenutnih poslabšanjih in izboljšanjih zdravja. Pri hujših obremenitvah pa telo ni sposobno to ravnotežje ohraniti na istem nivoju zdravja, kajti pri izredno velikih obremenitvah si telo najde veliko nižji nivo notranjega ravnotežja, ki ne odgovarja več optimalnemu zdravju, a kljub temu še omogoča živeti naprej. Na začetku prilagajanja telesa na delovanje škodljivih vplivov, se pojavijo lažji simptomi v obliki motenj splošnega počutja. Pod vplivom delovanja procesov prilagajanja delujejo obremenitve organizma in pripravljajo osnovo za pojav kroničnih obolenj.

Za razbremenitev našega telesa odvečnih kislin in ohranitve kislinsko-bazičnega ravnotežja, moramo upoštevati nekaj praktičnih navodil:

Dnevna prehrana naj bo zavestno sestavljena iz pravilnega razmerja živil s prevladovanjem bazičnih živil, pri čemer si lahko pomagamo s tabelo živil (kislinsko-bazična tabela živil).

Za obrok prehrane si moramo vzeti čas, da hrano dobro prežvečimo. Tako pripravljena hrana je bolj razpoložljiva in zaradi občutka sitosti zaužijemo manj hrane.

Paziti moramo na uživanje dovolj velikih količin tekočine oz. vode, vsaj 2-3 l na dan, kar olajša izločanje odpadnih snovi iz telesa.

Redno telesno gibanje glede na osebno fizično kondicijo je prav tako koristno za izločanje odpadlih snovi in viška kislin s potenjem in povečano oskrbo telesa s kisikom. Tako krepimo srce in krvožilni sistem ter omogočamo boljšo oskrbo telesa s kisikom.

Prav tako je koristno potenje v savni za izločevanje odvečnih kislin in odpadnih snovi iz telesa.

Izločanje kislin iz telesa preko kože pa lahko pospešimo z bazično kopeljo, vendar ne več kot dvakrat na mesec, ker se pri tem odstranjuje kisli zaščitni sloj kože.

Izogibati se moramo prehudim telesnim naporom in stresnemu življenju. Priporočljivo je uporabljati različne vaje za sproščanje, ki omogočajo ohraniti notranje duhovno ravnotežje in s tem pozitivno vpliv

Uvod

Regulacija kislinsko bazičnega ravnotežja v celici in izven nje je predpogoj za normalen potek vseh encimsko vodenih procesov presnove človeškega telesa. Razmerje kislin in bazičnih snovi v telesu pa ni pomemben samo za ohranitev zdrave presnove, temveč je pomemben za strukturo in delovanje vseh proteinov, prepustnost celične membrane, razporeditev in vzdrževanje ravnotežja elektrolitov ter normalnega delovanja vezivnega tkiva. O vlogi in stanju vezivnega tkiva se žal govori zelo redko, čeprav igra pomembno vlogo pri vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja. Vzdrževanje pH vrednosti v telesnih tkivih in tekočinah mora biti natančno vodeno. Dolgotrajne motnje v kislinsko-bazičnem ravnotežju po sedanjih znanstvenih spoznanjih predstavlja velik dejavnik tveganja pri pojavu kroničnih obolenj.

Puferski sistemi za nevtralizacijo kislin

Puferski sistemi krvi in drugih telesnih tekočin vežejo močno kisle ali alkalne snovi in jih nevtralizirajo.

Pri vseh procesih presnove se kopičijo kisli H+ protoni, ki jih morajo ledvica izločiti. Večji del izločenih H-ionov se vezanih na puferske snovi izločajo v obliki fosfatov ali anionov organskih kislin. Puferske snovi vežejo presežek H+ ionov ali pa jih sproščajo v bazičnem okolju.

PH vrednost v krvi se spreminja jo le v ozkem področju, zaradi izločanja kislih produktov presnove, ki jih nevtralizirajo različni pufersrski sistemi krvi: bikarbonatni pufer, beljakovinski ter hemoglobinski pufer. Najvažnejši puferski sistem je bikarbonatni pufer, ki deluje po sledečih reakcijah: CO2 + H2O ↔HCO3 – + H+(Shema 1). Pomembnost tega puferskega sistema je prav v tem, da ne nevtralizira samo H+ ionov, temveč lahko spremeni koncentracijo obeh puferskih komponent, bodisi z dihanjem, v jetrih ali z ledvicami. Tako se v telesnih tekočinah in tkivih lahko nevtralizirajo kisline (acidoza) ali pa bazične snovi (alkaloza): H+ ione vežejo bikarbonatni ioni v ogljikovo kislino, ki končno razpade v vodo in ogljikov dioksid. Ogljikov dioksid pa se z dihanjem izloči iz telesa, medtem ko se kisli ioni vezani na puferske anione izločajo preko ledvic z urinom. Ledvica igrajo pri izločanju kislih produktov najvažnejšo vlogo pri vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja v telesu. Pri povprečni prehrani z uživanjem industrijsko pridobljene hrane je vrednost pH urina ca. 5.5. pri dalj trajajoči acidozi vrednosti padejo še nižje, kar povzroča popolno prenehanje puferskega delovanja ledvic. Izločanje kislin z urinom sledi na več načinov: manj kot 1% kislin se izloči kot kisline, preostali del kislin pa se izloči v obliki soli (fosfatov), uratov (sol sečne kisline), citratov itd. To pomeni, da izločanje kislin lahko poteka le ob prisotnosti dovolj velike koncentracije bazičnih mineralov, ki lahko nevtralizirajo kisline (fosforno in žvepleno). V primeru pomanjkanja bazičnih mineralnih snovi, ledvica ne morejo izločati kisline, temveč jih mora telo odložiti na različnih mestih, jih delno nevtralizira s pomočjo prisotnosti bazičnih mineralov, delno pa jih izkristalizira in odloži v vezivnem tkivu medceličnega osnovnega sistema. Vsekakor je za telo škodljivo odlaganje tako vezanih organskih odpadnih snovi skupaj z vsemi toksičnimi snovmi zaužitih z moderno prehrano.

Presežek kislin v telesu ali acidoza se odraža na vseh delih telesa

Po najnovejših raziskavah, ki potrjujejo že v preteklosti objavljene hipoteze o negativnem delovanju trajne acidoze ali zakisanja na telo, da dalj trajajoča acidoza povzroča velike spremembe v zgradbi in delovanju vezivnega tkiva in skeleta. Odvečne kisline se pri dalj trajajoči zakisanosti začasno odlagajo v vezivnem tkivu, kar ima dolgotrajne in pogosto nepopravljive posledice za zdravje človeka. Vezivno tkivo je sestavljeno iz posebnih snovi imenovanih proteoglikanov, ki imajo sposobnost vezati velike količine vode. Sposobnost vezave vode pa se v stanju zakisanosti zmanjša na račun vezave nosilcev kislosti ali H+ ionov. Tako se v vsej medceličnini odlagajo kisline, ki zmanjšujejo normalno delovanje medceličnine s stalnim odlaganjem kislih odpadnih snovi. Kisli odpadni produkti pa se odlagajo tudi v sklepih, kjer je hrustančno tkivo sestavljeno pretežno iz enakih snovi tj.j. proteoglikanov, ki pri povečani zakisanosti vežejo namesto vode H+-ione. Tako spremenjeno hrustančno tkivo je mnogo manj elastično in podvrženo poškodbam. Poleg tega se v sklepih odlagajo tudi kristali sečne kisline, zaradi dalj trajajoče zakisanosti. Kristali sečne kisline se odložijo v sklepe potem , ko se napolni s kislimi odpadnimi snovmi celoten fiziološki prostor medceličnine telesa. Novejše raziskave Cseuzove in sod., (2006) govorijo, da gre pri reumi in poliartritisu za posledico odvečnega odlaganja kislin v telesu.

Vpliv prehrane

Pri današnjemu načinu prehrane človeka gre za stalno uživanje hrane, ki povzroča zakisanje telesa, zaradi visoke vsebnosti beljakovin in ogljikovih hidratov ob istočasnem skromnem deležu sadja in zelenjave. Pri takem razmerju hranilnih snovi z viškom beljakovin in ogljikovih hidratov v hrani gre za obilno uživanje živil, ki povzročajo tvorbo kislin (Žveplena, zaradi vsebnosti žvepla v amino kislinah mesa, ter fosforna kislina zaradi visokega deleža fosforja v žitaricah), ki vodijo v kronično zakisanje. Nasprotno so naši predniki kot lovci in nabiralci hrane v času od kamene dobe do agrarne in industrijske revolucije uživali pretežno hrano, ki je vsebovala višek bazičnih snovi ob relativno nizkem deležu beljakovin (mesa divjih živali) in ogljikovih hidratov.

Poleg prehrane pa je pri vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja važno delovanje ledvic, ki morajo dnevno izločiti višek med presnovo nastalih kislin. Novejše raziskave so namreč pokazale, da se sposobnost delovanja oz. izločanja ledvic s starostjo zmanjšuje po 40.letu starosti za 10% v 10 letih. Pri nespremenjeni prehrani človeka, ki povzroča stalno nastajanje viška kislin, je po tej starosti kronična zakisanost eden glavnih problemov in vzrokov za stalno porast kroničnih obolenj človeka.

Reumatoidna obolenja kot posledica zakisanja telesa

Zadnje raziskave so pokazale, da gre pri pacientih z reumatoidnem artritisom za posledice z nepravilno prehrano povzročene kronične acidoze ali zakisanje (Cseuz in sod., 2006). Pri zakisanju oz. povečani koncentraciji kislin v telesu se del kislin nevtralizira s pomočjo iz kostnega tkiva sproščenih mineralnih snovi (Ca,Mg,K..). Že številne raziskave v in vitro poskusih in pri pacientih so pokazale, da neznatne spremembe pH vrednosti v telesnih tekočinah povzročijo velike spremembe v presnovi kalcija. Tako presežek živil, ki povzročajo nastajanje kislin v telesu ob revnem deležu bazičnih snovi vodi do izgube kalcija in drugih mineralov iz kostnega tkiva in do zmanjšane gostote kostnega tkiva (Arnett in Dempster, 1986,1990; Arnett in Spowage, 1996; Bushinsky, 1985,1986,1987,1995,1997,1998,2001).

Številne raziskave izravnave kislinsko-bazičnega ravnotežja so potrdile pozitivni učinek dodajanja bazičnih mineralnih snovi pri človeku. Raziskave so pokazale, da določene shujševalne diete (Atkinsonova dieta) povzročajo močno zakisanje telesa pri enostransko zvišani prehrani beljakovin in skromnemu deležu zelenjave in sadja. Ob dodajanju bazičnih mineralnih snovi pa so lahko preprečili negativno izplavljanje mineralnih snovi iz kostnega tkiva. Pri povečani obremenitvi telesa z viškom kislin pride tudi do povečane aktivnosti katabolnega učinka in do izgube telesne mišične mase. Zmanjšanje mišične mase je opaziti zlasti z napredujočo starostjo, kjer gre poleg omenjene zmanjšane sposobnosti izločanja kislin preko ledvic do kroničnega sistemskega zakisanja.

Delovanje kronične zakisanosti na vezivno tkivo

Vezivno tkiva predstavlja zelo pomembno prehodno pot za transport presnovnih produktov (kisika, CO2 , hranilnih snovi, elektrolitov, kislin, baz itd. Glavni sestavni deli vezivnega tkiva, močno razvejane molekule kompleksov beljakovin in sladkorjev (proteoglikani), spremenijo svoje fizikalno-kemijske lastnosti že pri neznatnih spremembah ph vrednosti telesnega okolja. Glukozaminoglikanski del teh kompleksnih snovi proteoglikanov ima zaradi številnih sulfatnih skupin visoko negativen naboj, kar omogoča vezavo vodnih molekul, ki so potrebne za elastičnost in fleksibilnost vezivno tkivne strukture (Slika 1).

Slika 1: Struktura vezivnega tkiva – shematsko. 

Če pride v primeru latentne acidoze ali kroničnega zakisanja do nevtralizacije negativno nabitih sulfatnih delov molekule proteoglikanov, se zmanjša vezava vode in tako spremeni elastičnost in fleksibilnost vezivnega tkiva.

Hrustančno tkivo sklepnih površin vsebuje poleg proteoglikanov še hialuronsko kislino, ki imata skupaj močan negativen naboj z visoko sposobnostjo vezave vode. Pri zakisanju sklepne tekočine se zaradi zmanjšane količine vezane vode zmanjša tudi elastičnost sklepnega hrustanca, ki je veliko manj odporen pri večjih mehaničnih obremenitvah.

Posledice spremenjenega hrustanca so hitrejše in pogostejše poškodbe in obraba hrustančne površine, ki se manifestirajo v obliki vnetnih sprememb in deformacij hrustanca (Slika 2). Spremenjene vrednosti pH sklepne tekočine se pojavijo pri pacientih z reumatoidnem artritisom.

Slika 2: Spremembe na sklepnem hrustancu in sklepni ovojnici 

Zakisanje telesnih tekočin in tkiv povzroča zmanjšano filtracijsko sposobnost vezivnega tkiva, zaradi česar pride do slabše oskrbe zlasti tistih delov vezivnega tkiva, ki imajo manjšo oskrbo s končno cirkulacijo krvi in limfe. Na splošno je pri sistemskem zakisanju prizadet ves gibalni aparat, zlasti tetive in vezi. Zato je pri športnikih pri pogostih stanjih zakisanja (poleg nepravilne prehrane še zakisanost zaradi intenzivnih naporov ali vadb-laktatna acidoza) pojav poškodb vezivnega tkiva še pogostejši. Pri vseh vrstah športa je pravilna oskrba z bazičnimi mineralnimi dodatki izrednega pomena, saj se jim tako podaljša in zveča fizična sposobnost (zaradi zmanjšane laktatne acidoze) in zmanjšajo ali preprečijo poškodbe gibalnega aparata.

Tako se je v klinični raziskavi s pacienti z bolečinami v hrbtenici brez funkcionalnih sprememb hrbtenice pokazal pozitiven učinek dodajanja bazičnih mineralnih soli. Po oskrbi z bazičnim snovmi se je zaradi zmanjšane stopnje zakisanosti telesne tekočine in tkiv zmanjšala stopnja občutljivosti na bolečine in povečala gibljivost hrbtenice in telesa. Poleg tega se je v študiji pokazala zmanjšana dnevna uporaba protivnetnih antireumatičnih zdravil, ki so jih med raziskavo uporabljali.

Pri zdravljenju kroničnih obolenj gibalnega aparata pa je potrebno tudi dolgotrajno dodajanje bazičnih mineralnih dodatkov za izravnavo kislinsko-bazičnega ravnotežja, da tako omogočimo trajno obnovo poškodovanega vezivnega tkiva.

Najnovejša raziskava skupine pacientov z reumatoidnim artritisom, ki je vključevala 37 pacientov s sero pozitivnim stabilnim, vendar aktivnim reumatoidnim artritisom, ki so bili na terapiji z nesteroidnimim protivnetnimi preparati. Pacienti so bili v naključnemu poskusu razdeljeni v skupino, ki je prejemala bazične mineralne snovi (Basica Vita 30gr/dan) ter kontrolno skupino. Med poskusnim obdobjem so pacienti imeli enako prehrano in zdravila proti vnetju. Po 4 tedenskem obdobju privajanja je skupina določena za uživanje mineralnega dodatka začela poleg rednih zdravil uživati bazično mineralni dodatek med obdobjem 12 tednov. Pri vseh pacientih je bila poleg anamneze, opravljena po kriterijih American College of Rheumatology pregled celega telesa, pregled sklepov in zunanjosti sklepov po shemi reumatoidnega artritisa. Vsake 4 tedne so bile opravljene laboratorijske in klinične : indeks aktivnosti obolenja (Deasese Activity Score 28), telesni funkcijski indeks HAQ (Health Assesment Questionnaire), indeks življenjske kvalitete ( Rheumatoid Arthritis Quality of Life-RAQoL), individualno občutljivost na bolečino na vizualni analogni lestvici (VAS), sedimentacija krvi, koncentracijo C-reaktivnih beljakovin, serumski kalcij, magnezij, izločanje kalcija in magnezija v 24 urnem urinu ter pH vrednost jutranjega urina. V skupini , ki je dobivala bazični mineralni dodatek so opazili sledeče spremembe:

zaznavno zmanjšan občutek za bolečino po VAS metodi in DAS indeks aktivnosti obolenja
zaznavno izboljšanje gibljivosti in življenske kvalitete (RAQoL)
zmanjšanje oz. ukinitev uživanja nesteroidnih protivnetnih sredstev pri 6 od 19 pacientov
VAS indeks za bolečino se je močno zmanjšal v skupini, ki je prejemala bazično mineralni dodatek, medtem ko se je v kontrolni skupini močno povečal (Diagram 1).

Diagram 1: Procent spremembe VAS bolečinskega indeksa pri pacientih z revmatoidnim artritisom (*p<0.05, **p<0.01). Prirejeno po Vormannu in sod.,2001

prav tako je bil na kraju raziskave indeks aktivnosti obolenja (DAS 28) vskupini, ki je prejemala bazičen dodatek zaznavno nižji (Diagram 2).

Diagram 2: : Procent spremembe zmanjšane aktivnosti bolezenskega pokazatelja DAS-28 

pH vrednosti urina je v skupini z bazičnim mineralnim dodatkom statistično povišal, kar je bila posledica bazičnega učinka dodanih mineralnih snovi na kislinsko-bazično ravnotežje
HAQ- telesni funkcijski indeks se je v skupini z bazičnim dadatkom izboljšal iz 1.90 na 0.74

Indeks življenjske kvalitete RAQoL se je prav tako zaznavno izboljšal iz iz 9.8 na 8.5 med raziskavo pri skupini, ki je prejemala bazičen dodatek .

Na koncu raziskave so 3 pacienti od 19 v skupini z dodatkom bazičnih mineralov zmanjšali dozo nesteroidnih protivnetnih zdravil, 3 pacienti , pa so prenehali jemati zdravila, medtem ko v kontrolni skupini ni bilo mogoče zmanjšati doze zdravila doze, enemu pacientu pa je bilo potrebno celo zvečati dozo zdravila.

Omenjena raziskava je pokazala, da igra korekcija kislinsko-bazičnega ravnotežja pri reumatoidnemu artritisu zelo pomembno vlogo. S primerno terapijo kronične acidoze povzročene s tipično zahodno dieto lahko učinkovito podpremo zdravljenje kompleksnega obolenja reumatoidnega artritisa.

V okviru te raziskave se je pokazalo vrsta pozitivnih učinkov dodajanja bazičnih mineralnih snovi v smislu izboljšanja splošnega stanja kakor tudi posameznih pokazateljev kvalitete življenja pri relativno kompleksnem obolenju reumatoidnega artritisa.

Zaradi negativnih stranskih učinkov nesteroidnih protivnetnih sredstev, ki se uporabljajo pri zdravljenju reumatoidnega artritisa, predstavlja dodajanje bazičnih mineralnih dodatkov enostavno in varno podporno terapijo pri kompleksnem zdravljenju reumatoidnega artritisa.

Dnevna izravnava

Pri današnjem načinu prehrane je pomembno upoštevati pozitivni učinek večjega deleža sadja in zelenjave v dnevni prehrani kot vira bazičnih mineralnih snovi potrebnih za izravnavo kislinsko-bazičnega ravnotežja v telesu. Oskrba telesa z bazičnimi mineralnimi snovmi je pomemben dejavnik pri preprečevanju obolenj, ki se pojavijo po porušenem kislinsko-bazičnem ravnotežju oz. pri t.i. kronični zakisanosti ali acidozi. Zaradi modernega načina prehrane lahko ohranimo primerno oskrbo telesa z bazičnimi mineralnimi snovmi in s tem zdravje skeleta in vezivnega tkiva le z ustrezno prehrano in dodatki bazičnih mineralnih snovi.

Viri so na voljo pri avtorju.

L.Krušič in A.Krušič-Kaplja