Magnezij je še posebej pomemben za naše zdravje in za naše dobro počutje, saj sodeluje v več kot 300 procesih v telesu. Ta mineralna snov, ki uravnava skupno delovanje mišic in živcev, velja zaradi svojega sproščujočega učinkovanja za „mineral notranjega miru“. Magnezij prispeva k trdnosti kosti in igra pomembno vlogo pri celični delitvi in pri obnavljanju celic. Poleg tega deluje na hormonski sistem in uravnava zagotavljanje energije v organizmu. Na kratko: magnezij je vsestranski za zdravje – če se v telo vnaša premalo za življenje pomembnih mineralnih snovi, trpita vitalnost in učinkovitost! Da bi lahko bili v življenju polni zagona in moči ter njegove izzive dobro obvladovali, je potrebno paziti tudi na dobro oskrbo z magnezijem. Vendar pa potrebe telesa niso vedno enake: posebne življenjske situacije zahtevajo povečano dovajanje te za življenje tako pomembne mineralne snovi! Zato jo bomo vzeli pod lupo in v nadaljevanju osvetlili, kako zelo pomembna je za dobro počutje žensk pravilna oskrba z magnezijem v posameznem življenjskem obdobju.

Ženska v 30ih letih

Ženske v starosti okrog 30 let so zaključile svoj študij ali pa po obdobju uvajanja v delo že dosegle svoje prve uspehe v službi. Našle so si moškega svojih sanj in si postavljajo smernice za ureditev svojega zasebnega življenja: številne ženske si želijo otroka, kariera se v vrstnem redu prioritet postavi za družino (najprej). Zelo lepo je tudi veselo pričakovanje otroka: vsaka nosečnost terja od ženske tudi visoko zmogljivost telesa. Otrok v trebuhu bliskovito raste in presnova nosečnice se spreminja. To vodi med drugim tudi do približno 25 odstotkov povečanega izločanja magnezija prek ledvic, zaradi česar se potreba po tem za življenje tako pomembnem mineralu pri ženskah v času nosečnosti povečuje! Najpozneje v drugi polovici nosečnosti priporočajo ginekologi bodočim mamicam dodatno uživanje magnezijevega preparata,  da se s tem pokrije povečane potrebe po magneziju; s količino 310 mg magnezija dnevno1 bo nosečnost potekala brez zapletov. Namreč, še nerojeni otrok dnevno nalaga magnezij v svojem organizmu. In predvsem proti koncu nosečnosti lahko materino pomanjkanje magnezija vodi do  predčasnih popadkov!

Poseben namig: Če ženska doji otroka, potem so njene potrebe po magneziju še  povečane. Nemško združenje za prehrano (Deutsche Gesellschaft für Ernährung -DGE) priporoča doječim materam uživanje odmerka 390 mg tega minerala dnevno. Kajti prek materinega mleka se ta za življenje tako pomembna mineralna snov prenaša naprej na njenega otroka – zadostna oskrba z magnezijem pa je zelo pomembna za zdrav razvoj novorojenčka.

Ženska v 40ih letih

Ženske v starosti okrog 40 let so sredi življenja: veliko se jih vzpenja proti naslednji stopnji na poti njihove poklicne kariere in/ali skrbi za otroke in gospodinjstvo. Dvojna obremenitev sodobne ženske v vsakodnevnem vrvežu deluje na živce – pogosto s posledicami za zdravje: napetost, notranji nemir, nespečnost ali glavobol so le nekateri izmed tipičnih simptomov stresa. Poleg vseh ostalih težav, ki jih prinaša, pa je stres še „kradljivec magnezija“. V tem začaranem krogu velja magnezij kot „anti-stresni mineral“, katerega v teh težavnih časih telo še posebej nujno potrebuje. Magnezij vzdržuje normalno delovanje živčnega sistema, zavira sproščanje stresnih hormonov adrenalin in noradrenalin ter sprošča mišice. Da ne bi pri stresu in pogosti, s tem povezani enostranski Fast Food prehrani prišlo do pomanjkanja oskrbe z magnezijem, priporočajo strokovnjaki v teh nemirnih časih uživanje vsaj 300 mg magnezija dnevno kot dopolnilo k prehrani.

Poseben namig: Kdor se zvečer po napornem dnevu težko umiri in posledično zaradi tega tudi težko zaspi, naj približno 30 minut pred spanjem zaužije visoko doziran magnezij. Ta „mineral notranjega miru“ potem s svojim sproščujočim delovanjem poskrbi za to, da boste laže zaspali.

Ženska v 50ih letih

Ženske v starosti okrog 50 let težijo hormonske spremembe v menopavzi, ki so pogosto povezane z navali vročine in težavami s spanjem. Številne izmed njih tudi s polno paro opravljajo svoje delo v službi. In doma se ljubi otročiči skozi puberteto pogosto razvijajo v prave male upornike. Ponovno je to zelo veliko vsega, kar mora ženska v tem življenjskem obdobju vzdržati. Ravno zato je  dobra oskrba z “anti-stresnim mineralom” magnezijem v količini najmanj 300 mg dnevno tudi pri ženskah v 50-ih letih starosti tako zelo pomembna. Magnezij v tej fazi življenja ne poskrbi samo za močne živce, spokojnost in dobro spanje, temveč tudi za močne kosti: po zaključeni menopavzi se tveganje za osteoporozo namreč skokovito poveča. Za preprečevanje izgube kostne mase ni dovolj samo pravilen vnos kalcija. Pri tvorbi kosti je vključen tudi magnezij, ki zagotavlja odločilen prispevek k trdnosti kosti. Več kot 60% celotnega magnezija v telesu se shrani v okostju. Za ohranjanje zdravih kosti vse do visoke starosti bi morale  ženske poleg visokega vnosa kalcija (pri osteoporozi 1000mg / dan) skrbno paziti tudi na dobro dovajanje magnezija (300-400 mg dnevno).

Poseben namig: Magnezij in kalcij lahko medsebojno zaviralno delujeta drug na drugega. Da bi se lahko obe mineralni snovi dobro absorbirali prek črevesja,  strokovnjaki priporočajo dve- do triurni zamik med zaužitjem visoko doziranih magnezijevih in kalcijevih preparatov. Najbolje je vzeti zjutraj kalcij in zvečer magnezij  – zaradi sproščujočega učinkovanja magnezija boste potem tudi lažje zaspali.

Ženska v 60ih letih

Pri ženskah v starosti od 60 let naprej vse pogosteje v ospredje prihaja želja po uživanju življenja – kariera in skrb za otroke sta zdaj že za njo! Končno ima čas, da tudi sama aktivno poskrbi zase: se ukvarja s hobiji, se druži s prijatelji, potuje, se veliko giblje… Starejši so danes veliko bolj aktivni kot nekoč! Zaradi povečane aktivnosti mišic in povečanega potenja pri športu telo izgublja magnezij. Zaradi tega morajo vsi športno aktivni paziti na dobro oskrbo svojega telesa z magnezijem – in za športno aktivne starejše ljudi je to kar dvojno pomembno. Tipične tegobe starejših ljudi, kot so srčno-žilna obolenja, pogosto zahtevajo uživanje zdravil (npr. tablete za odvajanje vode), ki vodijo tudi do povečanega izločanja magnezija prek ledvic. Z naraščanjem starosti prihaja tudi pri zdravih starejših ljudeh do pojemanja delovanja ledvic in tako se prek ledvic izgublja tudi vse več magnezija. Če so poleg tega prisotne še bolezni, kot je na primer diabetes tipa II, ki s seboj prinaša tudi spremembe v delovanju ledvic, to še dodatno spodbuja pomanjkanje magnezija.

Tipični znaki pomanjkanja magnezija vključujejo napetost hrbtnih mišic, trzanje vek in krče v nogah – slednji se pogosto pojavljajo ponoči, pa tudi pri športnih aktivnostih. Da bi se izognili temu “kradljivcu spanja in veselja” naj bi ženske, starejše od 60 let, svojemu telesu zagotavljale 300-400 mg magnezija dnevno. S tem bodo lahko bolj spočite in aktivne začele naslednji dan, da bi v celoti užile življenje v zrelih letih. Kajti, kot je pel že Udo Jürgens: »S 66 leti, ko se življenje začne. S 66 leti, ko je zabava v tem …«

Poseben namig: Telo najbolje sprejema magnezij v njegovi organski obliki kot magnezijev citrat. Učinkuje hitro, organizem pa ga zelo dobro prenaša. Zaradi tega vsebujejo vsi Diasporal izdelki telesu prijazen magnezijev citrat. Z magnezijevim testom lahko preverite, če vam primanjukje magnezija oz. pridobite še dodatne informacije o magneziju na naslovu http://www.magnezij.si/o-magneziju.

Zakisanost telesa je stanje, ko ima človeški organizem preobilico kislin v primerjavi z bazami. Problem zakisanosti in pomoč, ki jo nudi razstrupljanje telesa je velikokrat posledica sodobnega načina življenja. Strupe ne smemo razumeti, kot klasično podobo okolice s tovarniškimi obrati, strupenimi izpusti v zrak in vodo. V telo strupe vnašamo preko snovi, katere ravno obratno, z reklamnih sporočil delujejo kot vir veselja, radosti, dobrega počutja in vseh podobnih koristnih lastnosti za človeka in človeško telo. Strupe tako dobimo z hrano in pijačo, ki naj bi po zagotovilih reklam veljala, kot dobra in odlična. V priljubljenih pijačah, katere so statusni simbol in jih poznamo ter smo jih užili že praktično vsi, sta ogljikov dioksid in fosforna kislina. Na račun njune prisotnosti lahko te pijače imenujemo “kislinske bombe”. Ogljikov dioksid je v našem telesu odpadni produkt presnove. Fosforna kislina ima pH 2,8, kar pomeni, da je skrajno kisla snov. Idealno razmerje med kislinami in bazami je osemdeset proti dvajset odstotkom v prid bazam. Kisline in baze so z znanstvenega vidika v našem zavedanju prisotni skoraj stoletje. Leta 1923 je kisline in baze definiral danski kemik Brönstedt. Odkril je, da so kisline snovi, ki oddajajo potone, baze pa so snovi, katere te protone sprejemajo. Enota, s katero označujejo vrednost določene kisline ali baze, je pH vrednost, pogovorno večkrat zasledimo tudi poimenovanje pH faktor. pH vrednost znaša od ena do štirinajst. Najmočnejša baza ima pH vrednost štirinajst, najmočnejša kislina pa ima vrednost ena. Nevtralnost je lastnost snovi, ki imajo pH vrednost sedem. Takšna snov nima ne presežka baz in ne presežka kisle. Normalno zdrav človeški organizem ima vrednost pH rahlo v prid baz. Posamezni deli človeškega telesa imajo različne pH vrednosti. V vsaki fazi presnove ima posamezen organ za optimalno delovanje, različne koncentracije kislin. Želodec je znan po kislih pogojih, kri zdravega človeka pa ima vrednost pH nekoliko na sedem. Že zelo majhna sprememba pH v krvi lahko vodi v smrt organizma. Ravnovesje med kislinami in bazami je zelo pomembno za presnovne procese. Uravnavano razmerje med kislinami in bazami je nujno potrebno za normalno delovanje presnovnih procesov. Optimalno razmerje med kislinami in bazami omogoča strukturo in funkcijo beljakovin, prepustnost celične membrane, porazdelitev elektrolitov in nemoteno delovanje veznega tkiva. Vezno tkivo je največji organski sistem. Ima vse značilnosti enakovrednega telesnega organa, saj ima, krvno in limfno ožilje, živce in celice, torej vse sestavine organa. Vezno tkivo ima funkcijo začasnega odlagališča odpadnih snovi presnove, odvečnih kislin, telesu tujih škodljivih snovi in mesto nastajanja limfe. Vezno tkivo na ta način nevtralizira kisline in vzdržuje optimalno ravnovesje med kislinami in bazami. Organi, ki regulirajo optimalno ravnovesje med kislinami in bazami so ledvice in pljuča. Ledvice so edini organi, ki lahko neposredno izloča kislino iz telesa, pljuča pa skrbijo za stabilno pH vrednost krvi z dihanjem.

Zakisanost prepoznamo na več načinov. Znaki za zakisanost so glavoboli, živčna utrujenost, mrzli udi, motena koncentracija, utrujenost, depresivno razpoloženje in drugi znaki. Razstrupljanje telesa je hitra in najbolj učinkovita pomoč. Z razstrupljanjem iz telesa odstranjujemo odvečne kisline. Odvečne kisline v telesu predstavljajo poleg neravnovesja med kislinami in bazami tudi leglo strupov v telesu. Zelo hitro pomoč nam nudi izdatna količina čiste vode. O tem kaj je čista voda se je prelilo ogromno črnila. V tisku in medijih boste na ta način izvedeli razne napotke, priporočila, pa tudi svarila. Najbolje je, da pri tem zaupate lastnim izkušnjam. Sami najbolje veste katera voda vam je najbolj koristna. Načeloma so najboljše izvirske in prečiščene vode. Pomembno vodilo za razstrupljanje telesa je zavedanje o pravem razmerju med kislinami in bazami. Preobilica kislin kliče k večjim količinam baz oziroma snovi, ki delujejo bazično. Poleg vode je hiter način vzpostavljanja ravnovesja med kislinami in bazami, sveže pripravljen zelenjavni sok iz surove zelenjave. Zelo priporočljiva sta redeča pesa in korenje.

K izboljšanju ravnovesja med kislinami in bazami pripomore tudi dovajanje kisika. Več kisika v tkiva vnašamo z pravilnim dihanjem, rednim izvajanjem dihalnih vaj ter gibanjem na svežem zraku.

Poleg dovajanja snovi, ki delujejo bazično je za razstrupljanje telesa oziroma vzpostavljanje optimalnega ravnovesja med kislinami in bazami, pomembno tudi odstranjevanje snovi, ki delujejo kislo. Tipičen predstavnik snovni, ki delujejo kislo, je fosforna kislina. Za razstrupljanje telesa je najpomembnejše odklanjanje fosforne kisline v vseh oblikah. V našem vsakdanjiku fosforno kislino pridobimo z nekaterimi zelo priljubljenimi pijačami. Pomembno odklanjanje teh pijač je tudi prispevek k zmanjšanju ogljikovega dioksida, ki je odpadni produkt človeške presnove.  Pomemben vir snovi, ki delujejo kislo so tudi živila živalskega izvora. Živila živalskega izvora, ki delujejo kislo so meso in mesni izdelki, jajca, mleko in mlačni izdelki. Škrobnata živila, kot so jedi iz bele moke, so tudi vir snovi, ki delujejo kislo.

Obratno lahko zakisanost telesa zmanjšujemo z jedmi, ki delujejo bazično. Najpomembnejši vir jedi, ki delujejo bazično, so sadje in zelenjava. Sadnje in zelenjava seveda mora biti sveža, gensko nespremenjena in biološko pridelana. Sveže sadje je hitro prebavljivo, ni pa priporočljivo mešanje z zelenjavo. Telo ima prirojen mehanizem čiščenja, za njegovo krepitev so med sadjem priporočljiva jabolka, hruške, temne češnje in grozdje ter agrumi. Med ljudmi ob omembi agrumov in njihovega bazičnega delovanja, je precej nejasnosti. Človeška logika težko povezuje kisel okus agrumov z bazičnimi delovanjem. Napaka pri tem razmišljanju je povezovanje lastnosti, ki nimajo praktično nič skupnega. Okus in delovanje v želodu in krvi je nekaj čisto drugega. Sokovi iz agrumov so posebej dobrodošli za uživanje na tešče. Želodec v tem primeru ni obremenjen z drugo hrano, in lahko organizmu razdajajo svoje bazične lastnosti. Podobno čistilno lastnost ima nekatera zelenjava. Čistilni učinek ima predvsem naslednja zelenjava : vsa temna listnata zelenjava, peteršilj, pesa, buče, korenje, krompir, zelena. Enako lastnost in sposobnost čiščenja imajo tudi čebula in česen.

Med snovmi, ki manjkajo prehrani, ob problemu zakisanosti, sta kalcij in magnezij. Kalcij velja kot najmočnejše bazično sredstvo telesa. V obrambnih nalogah, ko je v telesu razmerje med kislinami in bazami porušeno, se telo odzove s črpanjem kalcija iz kosti in zob. Obrambnim nalogam zelo pripomoremo z bogatim virom mineralov. Bogat vir mineralov je neprečiščena morska sol, himalajska sol, solni cvet in drugi prehranski dodatki. Drugi prehranski dodatki so bazični minerali v obliki tablet ali prahu. Hitro in učinkovito pomoč lahko nudijo prehranska dopolnila Basica. Bazični granulat Basica Vital se primeša jedem, Basica instant pa je hitro topen bazični prašek namenjen dnevnemu pitju.

Človeški organizem je kompleksen sistem, ki bi moral vzdrževati ravnotežje med kislimi in bazičnimi tvorbami. Osnovna teorija kislo-bazičnega ravnovesje v telesu temelji na raziskava dveh kemikov: Brønsteda in Lowrya. Danes njuno teorijo poznamo pod imenom Brønsted-Lowryeva teorija. Temeljni koncept te teorije pravi, da ima kislina zmožnost donirati proton, baza pa je proton sposobna sprejeti. Naslednji pomemben koncept kislo-bazične teorije pa utemeljuje razliko med bazičnimi snovmi in kislimi snovmi na podlagi pH lestvice. Bazične snovi imajo visoko pH vrednost, kisle pa nizko, zato ima najmočnejša kislina pH vrednost 1, najmočnejša baza pa ima vrednost 14. V primeru, da ima neka snov pH vrednost 7, to pomeni, da v njej ni presežka ne na strani kislosti in ne na strani bazičnosti.

V našem telesu se vsak trenutek odvijajo številni biokemični procesi, ki vplivajo na kislo-bazično ravnovesje celotnega organizma. Različni podsistemi organizma imajo različne pH vrednosti. Želodčna kislina ima pH vrednost 1, urin ima pH vrednost 6, možganska tekočina ima vrednost 7,5 – najvišjo vrednost pH pa imajo izločki pankreasa in sicer 8,1. Običajna pH vrednost krvi je 7,365 – to pomeni, da je rahlo bazična snov, tej vrednosti v medicini pravimo fiziološka pH vrednost.

Celotno kislo-bazično ravnovesje je regulirano s strani tako imenovane kislo-bazične homeostaze. Kadar je delovanje tega procesa moteno, pride do pojava, ki ga imenujemo acidoza oziroma zakisanost človeškega organizma. Študije kažejo, da je za pravilno delovanje vseh presnovnih procesov v človeškem organizmu odgovorno razmerje, ki se vzpostavlja med kislimi in bazičnimi snovmi v telesu. Če želimo ohraniti normalno delovanje presnovnih procesov, potem moramo zagotoviti, da se pH vrednost krvi, celične tekočine in medceličnine nahaja rahlo nad vrednostjo pH 7, to pomni rahlo v bazičnem področju. Kadar se to ravnotežje poruši, prihaja do kronične zakisanosti oziroma do acidoze. Zakisan človeški organizem ni zdrav organizem, takšno dolgoročno stanje ima lahko resne posledice, o katerih bomo več povedali v nadaljevanju.

Kri in medceličnina v organizmu, ki imata bazično vrednost pH, poskrbita s procesi nevtralizacije, da se iz sistema izločijo odložene kisline. V stanju kronične zakisanosti pa je ta proces oviran. Dolgoročna zakisanost ali kronična acidoza ima skrajno negativne posledice pri metaboliziranju mineralnih snovi, ki so ključni za nemoteno delovanje človeškega organizma. Izguba mineralov se najprej pozna na mehkih tkivih, nato pa se negativni učinki pričnejo manifestirati tudi v kostnem tkivu, kjer se kopičijo toksične snovi in kisline. Zaradi vsega tega prihaja do obolenj vezivnih tkiv in gibalnega aparata, diabetesa, osteoporoze, obolenj črevesja, zob in psihičnih težav.

Eden izmed izrazitejših simptomov, ki jih povzroča kronična zakisanost telesa, je utrujenost. Ker motnje na nivoju kislo-bazične homeostaze rušijo ravnotežje avtonomnega živčnega sistema, ima zakisanost izrazit vpliv na psihično počutje posameznika. Pomladanska utrujenost ali simptom kronične utrujenosti je eden izmed najbolj pogosto občutenih simptomov porušenega kislo-bazičnega ravnovesja. Ta simptom ima zelo širok spekter spremljajočih simptomov, ki vplivajo na razpoloženje in splošno počutje posameznika. Pojavljajo se motnje spanja, drastično upade sposobnost koncentracije pri delu, živčnost narašča iz dneva v dan, prizadete so umske sposobnosti in zaznati je mogoče splošen upad volje in motivacije.

Simptome kronične utrujenosti je mogoče odpraviti tako, da se ponovno vzpostavi kislo-bazično ravnovesje. Prehransko dopolnilo Basica je skrbno sestavljeno prehransko dopolnilo, ki pomaga pri ponovnem vzpostavljanju rahlo bazičnega stanja v ključnih podsistemih človeškega organizma. Izdelek Basica vsebuje bazične mineralne snovi, kot so kalcij, magnezij, cink, železo, baker, molibden, krom in selen v ključnih razmerjih, ki v medsebojni sinergiji pripomorejo pri vzpostavljanju kislo-bazične homeostaze, s čimer se postopoma odpravlja zakisanost telesa. Z rednim jemanjem Basice dovajamo v kri ključne bazične mineralne spojine, kajti kri z bikarbonati skozi biokemične procese veže kisline. Skozi te procese se ogljikova kislina razcepi na vodo in ogljikov dioksid, ki ga izdihamo skozi pljuča. Basica Vital, ki je nevtralnega okusa, je primerna za mešanje z jedmi, ki jih pripravimo doma. Za uporabo na poti pa so bolj primerne tablete Basica Compact, ki jih lahko zaužijemo z vodo. Izdelek Basica Direkt se nahaja v obliki mikroperl, te pa se lahko zaužijejo kar brez vode. Za popestritev uživanja Basice poskrbi izdelek Basica Instant, ki je v obliki praška z okusom pomaranče, s pomočjo katerega lahko pripravimo okusne pijače. Ker je pri športno aktivnih posameznikih pojav zakisanosti lahko še bolj izstopajoč, izdelek Basica Sport poleg ključnih bazičnih elementov telo oskrbi še s hranili, ki so potrebna za premagovanje telesnih naporov in povečevanje vzdržljivosti ter zmogljivosti.

Basica ponovno vzpostavlja pogoje, s katerimi lahko sistemi za regulacijo kislo-bazičnega razmerja zopet pričnejo na učinkovit način izločati toksične snovi in kisline. Ko se organizem ponovno premakne v optimalno bazično pH vrednost, pričnejo simptomi zakisanosti postopoma izginjati. Kronična ali spomladanska utrujenost – zaradi katere se posamezniki počutijo utrujene in izčrpane, imajo poslabšano sposobnost koncentracije, so živčni in občutljivi – kmalu po vzpostavljenem kislo-bazičnem ravnovesju povsem izgine.

Bazični minerali, ki jih vsebuje Basica, so takšni, kakršne dobimo, če uživamo veliko sadja in zelenjave. Vendar tudi v primeru, da ima oseba povsem uravnoteženo in zdravo prehrano, je vprašanje, kakšna je kvaliteta te hrane. Zemlja je zaradi negativnih vplivov okolja, onesnažene zemlje in vode čedalje manj bogata z bazičnimi minerali. Zaradi tega hrana preprosto ne zadostuje, kajti telo ima omejene sposobnosti za nevtralizacijo kislin. Prav to zaščitno vlogo lahko prevzame Basica, saj je jasno, da tudi povsem urejen jedilnik in veliko telesne vadbe pomladanske utrujenosti in drugih simptomov kronične zakisanosti ne more pregnati, ker telo ne razpolaga z dovolj učinkovitim sistemom za uravnavanje kislosti.

Nova spoznanja o zdravem življenju

Kri ima omejeno sposobnost nevtraliziranja kislin

Kri je važen tekoči transportni sistem za oskrbo telesa z življensko važnimi hranilnimi in sestavnimi snovmi ter odvajanje odpadnih škodljivih snovi. Kri ima omejeno sposobnost prenašanja odvečnih kislin, ker mora ohraniti konstantno ozko področje bazičnosti. PH vrednost krvi lahko niha maksimalno med 7,3 in 7,7 in padec na nevtralno vrednost pH 7,0 ali dvig na 7,8 ali več se lahko konča s smrtjo.

Kri potrebuje puferske snovi za vzdrževanje konstantnega kislinsko-bazičnega ravnotežja

Telo ni podobno iglastemu drevesu kot je smreka, ki lahko odlaga vse škodljive snovi v iglaste liste, ki jih nato odvrže. Človeško telo, obremenjeno s škodljivimi odpadnimi snovmi, ki jih ne mora izločiti zaradi zmanjšane sposobnosti izločanja ledvic, kože, jeter ali črevesja, odlaga te snovi v začasni medcelični prostor. Tu se odlagajo vse odpadne snovi z ozirom na zaužite količine škodljivih snovi začasno, da jih telo lahko ob prvi priložnosti povečanega delovanja omenjenih izločevalnih organov zopet odstrani in izloči. Z ozirom na današnje velike obremenitve človeka s škodljivimi snovmi iz okolja, prehrane in same telesne presnove, je omejenost izločanja vedno večja, tako da se v telesu odpadne snovi v večji meri stalno zadržujejo. Vse škodljive snovi, ki se ne razgradijo in izločijo se ne smejo odlagati v življensko važne organe kot so srce, možgani in pljuča, po načelu samoohranjevanja teh organov. Poleg različnih bakterijskih strupov, ki lahko povzročijo hude funkcionalne motnje življenjsko važnih organov, so pogosto prisotni v telesu v maščobah topne škodljive snovi, kot so insekticidi, pesticidi, zaščitna sredstva in druge snovi, ki se odložijo v maščobnem tkivu. Prav tako se lahko v maščobno tkivo delno odložijo različni težki metali (svinec in kadmij), delno v laseh in drugih kožnih tvorbah (nohti).

Kisline, ki so prispele v kri se ne morejo neposredno izločiti preko ledvic, temveč se začasno odlagajo v omenjenem medceličnem tkivu. Kri je vir življenja v energijskem in materialnemu smislu, je tekoči transportni sistem za oskrbo življensko važnih hranilnih snovi in odvažanje odpadnih in škodljivih snovi. Zaradi tega ohranja stalno enako sestavo in ima omejeno sposobnost sprejemanja in trasnsporta odpadnih kislin.

PH vrednost krvi lahko niha med 7.3 in 7.7, medtem ko se njen padec na nevtralno vrednost pH=7.0 ali porast nad 7.7 konča smrtno. Višja koncentracija kislin v krvi lahko usodno zmanjša transport življensko nujnega kisika iz pljuč v celice telesa, rdeče krvne celice ali eritrociti pa se pri višji koncentraciji kislin spremenijo in postanejo toge in neelastične. Posledica nabiranja kislin v samih rdečih krvnih celicah, ki jih je mogoče dokazati s posebno tehniko barvanja nativne kri v temnopoljnem mikroskopu je izguba njihove sposobnosti pretoka skozi kapilare ali celo kopičenje rdečih krvničk v grupe podobne zlepljenim kovancem (Slika 1). V strokovnih krogih govorimo o otrplosti rdečih krvnih telesc zaradi zakisanja, ki predstavljajo nevarnost za pojav infarktov in nenadnih smrti pri športnikih.

Otrplost celic zaradi prevelikih količin kislin v telesu pa lahko nastopi pri vseh telesnih celicah, kar ima za poledico zmanjšano oskrbo celic z vitalnimi in hranilnimi snovmi. Zaradi zmanjšane oskrbe s kisikom se v celicah kopiči še več kislin (mlečna), ki povzročajo še večje zakisanje in na koncu celično smrt. Tako strokovnjaki razlagajo dogajanje ob srčnemu infarktu ali možganski kapi, ki sta posledica katastrofe zaradi zakisanja telesa.

Kri ima že dovolj dela med aktivnostjo in fazo počitka z ogljikovo kislino, ki jo mora izločiti iz telesa. Vsako povečanje ogljikove kisline vodi do aktivacije simpatičnega živčnega sistema, ki vpliva na dihalni center in pospeši delovanje srca toliko časa dokler se s pljuči ne izloči višek ogljikove kisline z izdihanim zrakom v obliki ogljikovega dioksida in vode.

Pospešeno dihanje je opaziti pogosto pri ljudeh s sladkorno boleznijo, kjer je trajno porušeno kislinsko-bazično ravnotežje. Pred nadstopom akutne zakisanosti pacienta z diabetesom se pojavi znaki tipičnega silovitega dihanja, da bi se telo lahko osvobodilo viška kislin. Zato je pri diabetikih zelo pomembno korigirati kislinsko bazično ravnotežje s pomočjo dodajanja bazičnih mineralnih snovi. Pospešeno silovito dihanje seveda ne povzroči vzpostavitve kislinsko-bazičnega ravnotežja v celem telesu, temveč razbremeni trenutno viška kislin v krvi. Pri zdravem človeku se višek kislin odplavi v začasno odlagališče in sicer v jetra ali omenjeno medcelično vezivno tkivo. Kri sama je sposobna začasno vezati le določeno količino kislin, da lahko ohrani stalno kislinsko-bazično ravnotežje. Ta sposobnost krvi se v medicini imenuje puferska sposobnost krvi. V biokemičnem smislu pa pomenijo puferske snovi tiste snovi, ki so sposobne ohraniti stalno stopnjo kislosti v raztopini.

Potreba puferskih snovi za presežek bazične snovi

Zdrav človek potrebuje zelo redko za višek bazičnih snovi določeno rezervo puferskih snovi. Potrebne kisline za nevtralizacijo viška bazičnih snovi v telesu so stalno na voljo v obliki rezervoarja celic medceličnega tkiva. Višek bazičnih snovi se lahko pojavi samo pri povečanemu dihanju z izločanjem prevelike količine ogljikove kisline ali pa pri stalnemu bruhanju, ko pride do motenega kroga izločanja solne kisline v želodčni sluznici. Kri namreč vsebuje izključno puferske sisteme, ki nevtralizirajo odvečne količine kislin.
Med te pufre sodi natrijev bikarbonat, ki predstavlja več kot polovico puferskih snovi krvi. Pri vezanju bikarbonata z močnimi kislinami, se sprošča šibka ogljikova kislina, ki se ob dihanju izloči skozi pljuča.

Iz hemoglobina, ki ga vsebujejo rdeča krvna telesca nastaja pri nevtralizaciji približno ena tretina krvnih puferskih snovi. Hemoglobin veže pred vsem ogljikovo kislino, ki se pri dihanju izloča z zrakom skozi pljuča. Ta oblika krvnega pufra predstavlja le šibko sposobnost krvi pri vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja. Pri kemičnem spajanju puferskih snovi (bazični minerali) s kislinami, pride ob izločanju soli kislin iz telesa tudi do izgub dragocenih mineralnih snovi.

Med procesi presnove v vseh celicah organizma stalno nastajajo kisline (več kot 35 merljivih kislin), mora telo vsak dan prejemati bazične snovi s prehrano. Brez stalnega dodajanja bazičnih mineralnih snovi od zunaj pride v telesu, zaradi stalnega nevtraliziranja kislin do akutnega ali kroničnega pomanjkanja bazičnih snovi in do zakisanosti.

Sol ali NaCl kot osnova za kisline in baze

V želodcu nastaja poleg solne kisline, ki je potrebna za normalno prebavo hranilnih snovi tudi bazična snov natrijev bikarbonat in sicer v enakem razmerju kot solno kislino. Človeško telo potrebuje stalno količino soli ali natrijevega klorida, ki ga vsebuje tako kri kot vsa ostala tkiva telesa. V krvi se povprečno nahaja šest gramov natrijevega klorida poleg ostalih mineralnih snovi, vendar se v toku dneva v telesu predela veliko večja količina soli in sicer med 30 do 40 gramov. Organizem ima sposobnost izredno hitro reagirati na pomanjkanje ali presežek soli.

Pri zaužitju prevelike količine soli s hrano, reagira naš vegetativni živčni sistem s pojavom žeje, ker se mora odvečna kličina soli v telesnih tekočinah tako dolgo razredčevati, dokler se vsa odvečna količina soli ne izloči skozi ledvica.

Pri pomanjkanju soli v organizmu vegetativni živčni sistem zadržuje NaCl ali sol v telesu tako, da zmanjša oz. preneha izločati sol skozi ledvica.

Sol ali NaCl je osnovna snov za proizvodnjo solne kisline v celicah želodčne sluznice in je potrebna za normalno prebavo beljakovin. Cepitev NaCl v celicah želodčne sluznice poteka ob prisotnosti vode in ogljikovega dioksida, pri čemer se klor veže z vodo v solno kislino. Na drugi starni pa nastane bazična snov iz natrija, vodika, ogljika in kisika, ki jo imenujemo natrijev bikarbonat ali soda bikarbona. Obe snovi nastajata v določenem razmerju in sicer za vsak gram solne kisline se tvori 2,3 g natrijevega bikarbonata, ki vstopa v kri in se porazdeli po celem telesu. Natrijevbikarbonat kroži po telesu in se kasneje izloča v črevo, kjer se ponovno veže z želodčno kislino v natrijev klorid ali sol. Med procesom prebave in presnove stalno nastaja velika količina kislin, ki ji mora telo nevtralizirati neposredno prav s pomočjo natrijevega bikarbonata, ki nastaja v želodčni sluznici. Pri veliki obremenitvi ostalih sistemov za nevtralizacijo kislin (puferski sistemi) se količine natrijevega bikarbonata hitreje porabijo, tako da v želodcu nastaja višek solne kisline, ki povzroča pri močno zakisanih ljudeh simptome zakisanja v obliki lokalnega vnetja želodčne sluznice. To je poznan krog soli in tvorba natrijevega bikarbonata. Ta proces je zelo pomemben za zdravje človeka, celo važnejši kot nastajanje solne kisline v želodcu.

Solna kislina pomaga prebavljati težje razgradljive oz. prebavljive beljakovine in preprečuje razvoj škodljivih bakterij. Natrijev bikarbonat pa ima dvojno vlogo in sicer sodeluje pri nevtraliziranju kisle vsebine želodca v tankem črevesju in s tem prebavnih procesov v črevesju, istočasno pa natrijev bikarbonat v celem telesu, zlasti v medceličnem vezivnem tkivu nevtralizira odvečne količine kislin, ki se stalno izločajo iz krvi. Več kot dvakrat večja količina bazičnega bikarbonata v želodcu kot solne kisline je potrebna:

• a. za normalno delovanje pomožnih organov za prebavo kot je žleza slinavka, jetra in žolč ter določene prebavne žleze črevesne sluznice, ki potrebujejo velike količine bazičnih snovi. Medtem, ko v želodcu nastane 2,5 l solne kisline in želodčnih sokov, proizvajajo slinavka, žolč in črevesne prebavne žleze več kot 5,0 l bazičnih sokov v razmerju: 0,5 l žolča, 0,7 l sok slinavke in 3,0 l prebavnih sokov črevesnih žlez. Že pred procesom prebave,pa želodčna sluznica izloči 1,5 l sluzi, ki je potrebna za predprebavo in nevtralizacijo kislin.
• b. Natrijev bikarbonat pa v celem telesu povzroča redno nevtralizacijo kislin, ki so se odložile v vezivnem tkivu celotnega medceličnega prostora. Tako se lahko odložene kisline skupaj z ostalimi odpadnimi snovmi stalno osvobajajo iz tkivnih deponij in izločajo iz telesa. Zaradi tega mora telo stalno prejemati s hrano dovolj bazičnih mineralnih snovi. Bazični minerali se vežejo s kislinami v nevtralne soli v vezivnem tkivu, ki jih kri lahko odplavlja v črevo, ledvica in kožo, kjer se ob povečanem potenju lahko izločajo. Pri močno zakisanemu stanju organizma, telo izgublja velike količine bikarbonata vezanega s kislinami ter preostalih bazičnih soli iz telesa in jih moramo stalno od zunaj nadomeščati.

Stanje pri pomanjkanju bazičnih soli

Pri pomanjkanju bazičnih mineralnih snovi se pri poplavi bazičnih snovi v celotnem medceličnem tkivu, izgubi velik del natrijevega bikarbonata potrebnega za ponovno pridobivanje natrijevega klorida ali soli. Med odplavljanjem bazičnih snovi v medceličnem tkivu se nevtralizira velika količina kislin, ki se po nevtralizaciji z bazičnimi minerali odplavljajoiz telesa z urinom in pri preveliki in dalj trajajoči zakisanosti odlagajo v medceličnem prostoru. Del bazičnega natrijevegabikarbonata tako ostane v telesu za ponovno tvorbo natrijevegaklorida (NaCl) za tvorbo solne kisline in natrijevega bikarbonata v želodčni sluznici. Pri prenizkem deležu bazičnih mineralnih snovi v hrani, mora žleza slinavka povečano izločati bazične snovi, vendar le v takih količinah kot jih nastane v želodcu pri cepitvi NaCl. Problemi se začenjajo, ko žleza slinavka potrebuje večje količine bazičnih snovi. Želodec mora v tej fazi ponovno cepiti NaCl, vendar ne zato, da bi tvoril solno kislino za prebavo, temveč za tvorbo natrijevegabikarbonata t.j. bazične snovi, ker v telesu primanjkuje bazičnih mineralnih snovi. Povečane količine solne kisline v želodcu se pojavijo pri ljudeh, ki trpijo pomanjkanje bazičnih mineralnih snovi ravno med posameznimi obroki. Posledice prevečje količine izločene želodčne kisline vodi do spahovanja in zgage ter drugih težav.

Zaradi medsebojnih učinkov kislin in bazičnih snovi na nivoju želodca, kjer se zakisanje v celem telesu kaže lokalno s povečanem izločanjem kisline, še vedno pri tej vrsti pacientov zdravi problem odvečne želodčne kisline s kislinskimi blokerji. Zdravila te vrste preprečujejo oz. zavirajo proizvodnjo in izločanje solne kisline v želodcu in zdravijo trenutno stanje in ne odpravljajo vzroka. Zdravila, ki preprečujejo izločanje želodčne kisline, potlačijo prav tako nastanek in izločanje bazičnega natrijevega bikarbonata.

S tako terapijo se stanje zakisanosti v telesu žal samo stopnjuje. Kratkoročno lahko s to vrstno terapijo preprečimo bolečine in nastanek poškodbe želodčne ali črevesne sluznice, zaradi delovanja želodčne kisline na občutljivo sluznico. Dolgoročno pa s to vrstno terapijo ne pozdravimo oz. odpravimo vzroka stanja povečanega izločanja želodčne kisline, ker je posledica zakisanja in pomanjkanja bazičnih mineralnih snovi v telesu.

A. Krušič-Kaplja in L. Krušič

Nova spoznanja o zdravem življenju

Nove osnove za ohranitev zdravja človeka

Ves sistem vesolja temelji na ravnotežju sil, prav tako sistem duha in telesa človeka. Pri porušenemu ravnotežju na vsakem nivoju bivanja je položen temelj za bolezen, pri čemer telo odgovori z različnimi alarmnimi simptomi kot so utrujenost, izčrpanost, prebavne težave, prekomerna teža, nerazpoloženje, bolečine ali celo večji in razsežnejši bolezenski simptomi.

Večina ljudi zaradi današnjega načina življenja in prehrane trpi za težavami porušenega ravnotežja, ki se kaže z znaki utrujenosti, prekomerne teže, prezgodnjega staranja in z najpogostejšimi vzroki smrti kot so srčni infarkt, možganska kap, diabetes in rakasta obolenja. Večina ljudi živi v prepričanju, da mora človek zaradi nečesa umreti, vendar pa pri tem pozabljajo, da je naravno živeti zdravo in umreti naravne smrti. Ljudje imamo vso pravico živeti zdravo vse življenje do smrti. Pomembno vlogo pri zdravju človeka in pojavu omenjenih bolezni, katerih število se iz leta v leto veča igra prav naša prehrana. Pri zdravi in izravnani prehrani, ki vsebuje prave in žive hranilne snovi lahko preprečimo vse omenjene bolezni in si zagotovimo kakovostno življenje.Žal je v prehrani veliko različnih teorij, ki napovedujejo optimalno prehrano pri vzpostavljanju notranjega ravnotežja, vendar se je mnogo modnih prehranskih programov končalo še s slabšimi rezultati človekovega zdravja.

Različne shujševalne diete pomenijo sicer pot do vitkosti, zdravja in dobrega počutja, vendar pa ne smejo vplivati na kemične procese v našem telesu v taki obliki, da pride do porušenega notranjega ravnotežja. Vsaka od shujševalnih diet, vključno z na videz zdravimi z maščobam skromnimi dietami, prehranskimi programi priporočenimi od različnih institucij, različne vegetarijanske diete, vodi najpogosteje do hudih sprememb kislinsko-bazičnega ravnotežja in posledičnih kemičnih sprememb v telesu. Zelo težko je ob t.i. enostranskih shujševalnih dietah doseči idealno telesno težo ob ohranitvi zdravja. Kljub kontroli različnih krvnih sestavin, krvnega tlaka, sladkorja, zmanjšanja kalorij in vsebnosti maščobe, zdravja ni mogoče doseči brez vzpostavitve kislinsko-bazičnega ravnotežja oz. pH vrednosti krvi, tkiva in telesnih tekočin. Različni deli telesa imajo tudi različne pH vrednosti, od katerih je najpomembnejša pH vrednost krvi. Podobno kot se ohranja stalna telesna temperatura, telo vzdržuje pH vrednost krvi v določenem ozkem področju med 7,35-7,45. Za ohranitev stalne pH vrednosti krvi, telo izkorišča vse potrebne rezerve bazičnih snovi (minerali) na račun preostalih tkiv in organskih sistemov. Celotna presnova telesa normalno poteka na vseh nivojih v bazičnem okolju. V kolikor pride do spremembe pH vrednosti telesnih tekočin, se ta sprememba odraža na vsaki celici. Pri pomanjkanju sposobnosti nevtralizacije kislin v telesnih tekočinah, kot je to v stanju kronične zakisanosti ali acidoze, pride zaradi motenih in upočasnjenih procesov obnove ter posledičnih motenih celičnih aktivnosti in funkcij. Motnje v aktivnosti in funkciji celic posameznih organov ali sistemov se lahko kažejo v obliki motenega delovanja vegetativnga živčnega sistema in različnih organov kot je delovanje srca ali možganov. Z drugimi besdami lahko rečemo, da zakisanje deluje negativno na vse življenske procese in predstavlja osnovo za vse zdravstvene težave in kronične bolezni človeka. Zanimivo je dejstvo, da je pomen kislinsko-bazičnega ravnotežja tako velik, da telo v stanju zakisanja ne more izgubiti odvečne telesne teže.

Namen vsake zdrave prehrane in ustrezne diete v okviru katere koli oblike zdravljenja, pomeni vzpostavitev kislinsko-bazičnega ravnotežja s pomočjo pravilnega uživanja živil, ki povzročajo zakisanje ali alkaliziranje. To pomeni, da moramo omenjena živila uživati v razmerju 20:80, pri čemer 80% hranilnih snovi delujejo bazično kot na primer zelena zelenjava. Tako visoko razmerje bazičnih hranilnih snovi oz. živil pomeni, da se mora v dnevni prehrani zmanjšati delež živalskih beljakovin in proizvodov iz žitaric. Poleg tega pa dnevno korekcijo in izravnavo kislinsko-bazičnega ravnotežja dosežemo in tudi stalno vzdržujemo s skrbno izbranimi visoko vrednimi prehranskimi dopolnili.

Takšen program prehrane zvišuje kakovost življenja, ki se kaže v izboljšanju vseh telesnih funkcij, povečanju energije, duhovne jasnosti, sposobnosti maksimalne koncentracije, povečani fizični sposobnosti, izgubo odvečne maščobe in povečanja mišične mase. Skratka celotno telo deluje učinkoviteje, vsi zdravstveni problemi in težave se zmanjšajo ali celo popolnoma prestanejo, zaradi česar človek doseže lahkotnost in dobro počutje.

Na snovi spoznanj o pomenu kislinsko-bazičnega ravnotežja se smatra, da je v telesu najvažnejše ravnotežje. Telo porabi veliko energije za ohranitev rahlo bazičnega stanja v krvi, vendar prihaja pogosto do zakisanosti ostalih tkiv in telesnih tekočin. Vsako spremenjeno kislinsko-bazično ravnotežje povzroči vrsto kaotičnih sprememb, ki so osnova za vsako obolenje. Prav tako je samo v zakisanemu okolju telo nagnjeno k občutljivosti do različnih patoloških klic, ki vedno nastopijo po dalj trajajočem stanju zakisanja. V zdravem bazičnem okolju se patološke klice ne morejo razviti. Tako je zakisanje vedno osnova vsake bolezni in motenega splošnega zdravstvenega stanja organizma. Zdravje je nujno zahteva ravnotežje kislinsko-bazičnega ravnotežja, ki pa je zopet popolnoma odvisno od pravilno izravnane prehrane. Vezivno tkivo, krvni obtok, pljuča in ledvica so stalno obremenjeni s škodljivimi kislinami, ki jih telo skuša izločiti. Pogosto so posamezbi organi preobremenjeni, zaradi česar pride do motenj v njihovem delovanju, med katerimi so še najmanj škodlivi simptomi povečane želodčne kisline.

Človeško telo kot odlagališče odpadnih snovi

Telo ni podobno iglastemu drevesu kot je smreka, ki lahko odlaga vse škodljive snovi v iglaste liste, ki jih nato odvrže. Človeško telo, obremenjeno z škodljivimi in odpadnimi snovmi, ki jih ne mora izločiti zaradi zmanjšane sposobnosti izločanja ledvic, kože, jeter ali črevesja, odlaga te snovi v začasni medcelični prostor. Tu se odlagajo vse odpadne snovi z ozirom na zaužite količine škodljivih snovi začasno, da jih telo lahko ob prvi priložnosti povečanega delovanja omenjenih izločevalnih organov zopet odstrani in izloči. Z ozirom na današnje velike obremenitve človeka s škodljivimi snovmi iz okolja, prehrane in same telesne presnove, je omejenost izločanja vedno večja, tako da se v telesu odpadne snovi v večji meri stalno zadržujejo. Vse škodljive snovi, ki se ne razgradijo in izločijo se ne smejo odlagati v življensko važne organe kot so srce, možgani in pljuča, po načelu samoohranjevanja teh organov. Poleg različnih bakterijskih strupov, ki lahko povzročijo hude funkcionalne motnje življenjsko važnih organov, so pogosto prisotni v telesu v maščobah topne škodljive snovi, kot so insekticidi, pesticidi, zaščitna sredstva in druge snovi, ki se odložijo v maščobnem tkivu. Prav tako se lahko v maščobno tkivo delno odložijo različni težki metali (svinec in kadmij), delno v laseh in drugih kožnih tvorbah (nohti).

Medcelično tkivo ali osnovni sistem po Pischingerju (mezenhimsko tkivo) je več kot medcelični prostor

Vezivno tkivo medceličnega prostora se je smatralo kot nepomembno tkivo, ki izponjuje samo prostor med kostmi, organi in mišičnim tkivom in mu daje elastično lastnost. Vendar danes vemo, da je vezivno tkivo medceličnega prostora tudi funkcionalno zelo pomembno in predstavlja samostojno organizacijo vezivnih celic, krvnih, limfnih žil ter živčnih celic.

Prof. Alfred Pischinger je odkril, da je vezivno tkivo človeka univerzalni prostor za odlaganje odpadnih snovi v človeškem ali v živalskem telesu. V medceličnem prostoru ali osnovnemu sitemu končujejo ali se stikajo vse pomembne regulacijske enote telesa – kri, limfa in živčni končiči.

Pischinger je ta prostor zaradi njegovega osrednjega pomena v procesih presnove označil kot osnovna snov ali osnovni sistem (Slika). Na osnovi številnih mikroskopskih raziskav krvi ima osnovni sistem sposobnost izplavljati odpadne snovi ali jih celo zadržati. Motnje, ki se pojavijo kot posledica odlaganja različnih odpadnih snovi presnove in drugih škodljivih snovi se v krvi kažejo v obliki beljakovinskih ostankov.

Medcelični prostor pa igra zelo pomembno vlogo pri vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja, ker se v tem velikem medceličnem prostoru začasno odlaga višek kislin in odpadnih snovi. Vezivno tkivo medceličnega prostora je skupaj dva do trikrat večje kot največji razstrupljevalni organ, jetra. Medcelični prostor z njegovimi sestavnimi deli nima samo naloge povezave vseh sestavnih delov telesa in izpolnitve prostora med posameznimi organi in organskimi sistemi, temveč ima še številne druge naloge.

• Obdaja organe poleg maščobnega tkiva v obliki zaščitnih prevlek ali ovojnic organov.
• Telesu daje oporo in držo skupaj z mišicami, kostnim in hrustančnim tkivom.
• Sodeluje kot izravnalni vir pri uravnavanju presnove vode v telesu.
• Medcelični sistem je vir hranilnih in zdravilnih snovi, ki sodelujejo pri zdravljenju poškodovanega tkiva.
• Predstavlja področje za hranilne in odpadne snovi in ima važno vlogo pri preprečevanju bolezni.
• Ima nalogo prenašanja in shranjevanja informacij
• Medcelični prostor je največje in najvažnejše začasno odlagališče za kisline, ki nastajajo med procesi presnove.

Vezivno tkivo medceličnega prostora prevzame v primeru zastoja vse odpadne in škodljive snovi, ki bi jih morale izločiti ledvice in tako razbremeni njihovo omejeno delovanje. Celice medceličnega vezivnega tkiva niso tako visoko specializirane kot so celice vitalnih organov (srce in možgani) in so zato veliko manj občutljive na škodljive odpadne snovi (kisline), ki se iz krvnega obtoka pretakajo v telesu. Vezivno tkivo sestavljajo predvsem elastična beljkovinska vlakna ali kolagena vlakna, ki se prepletajo v medceličnem prostoru in delujejo kot filter, v katerem se odlagajo odpadne snovi. Odpadne snovi predstavljajo v tekočini raztopljene škodljive snovi kot so strupi črevesnih bakterij, različne kemične snovi in kisline, ki zakisujejo celotno telo.

Pomembna funkcija medceličnega vezivnega tkiva

Medcelično vezivno tkivo je z ozirom na funkcije tako pomembno kot kri, saj prenaša kisik, vse topne ogljikove hidrate, makro in mikrominerale vsem celicam organov.Prav tako ima medcelično tkivo kontrolo nad izločanjem vseh odpadnih snovi kot so ogljikova kislina in druge med presnovo nastale kisline, dušične spojine, sečnina v krvni obtok ter do izločevalnih organov. Med intenvnejšo fizično aktivnostjo (šport, fizično delo) se ob zadostni oskrbi telesa z bazičnimi mineralnimi snovmi ter z uživanjem žive, bazične vode aktiviramo delovanje ledvic, lahko medcelično tkivo izloči velike količine škodljivih odpadnih snovi.

Nasprotno se pri neaktivnih ljudeh, ki večino svojega delovnega in prostega časa preživijo v mirovanju, zauživajo bejakovinsko bogate obroke ob prekomernem kajenju in uživanju alkohola, povzročajo odlaganje vedno večjih količin kislin v medceličnem tkivu.

Poleg odpadnih snovi, telo odlaga v medceličnini tudi telesu tuje kemične snovi, ki pridejo preko zraka, vode in hrane v telo. Ko je ves medcelični prostor z vezivnim tkivom preobremenjen z odpadnimi snovmi, se te začnejo odlagati v drugih delih telesa kot so sklepi. Posledica odlaganja odpadnih snovi v zakisanemu notranjemu okolju so vnetne spremembe sklepnih površin, zlasti sklepov na prstih nog in rok (putika). Spremembe so poznane kot različne oblike vnetij sklepov, reume ali reumatoidnega artritisa.

Kronično zakisanje telesa se odraža tudi v povečanem odlaganju in zastoju kislin v mišičnemu tkivu. Telo odlaga vse odvečne odpadne snovi in kisline po določeni hierarhiji, ki je odvisna od stanja in delovanja izločevalnih organov. Najprej se odpadne snovi odlagajo v medcličnem vezivnem tkivu, nato v sklepih, tetivah in vezeh (ali nasdiščih tetiv in vezi) in končno pridejo na vrsto mišice. Mišične celice že same proizvajajo ob večjih fizičnih naporih velike količine kislin, kar je izrednega pomena pri vrhunskih športnikih, kjer pride pri najbolj obremenjenih mišicah do visoke zakisanosti in posledičnih krčev. Kisli proizvodi presnove in dodatne kisline, ki nastajajo zaradi živil, ki povzročajo povečano tvorbo anorganskih kislin (žveplena in fosforna) povzročajo mikroskopsko vidne poškodbe mišičnih vlaken- poznanih pod imenom »muskel fiber«. Pogosto se odlaga višek kislin v tistih mišicah, ki so manj in redkeje aktivne med fizičnim naporom. Telo mora te viške kislin nevtralizirati s pomočjo vseh puferskih sistemov in z aktiviranjem vseh bazičnih mineralnih snovi kot so kalcij, magnezij, natrij in kalij.

Kisline povzročijo s porabo velikih količin omenjenih bazičnih mineralov, njihovo izgubo iz celične membrane in celo notranjosti celic, kar vodi do otrditve in krčev mišic. Prenapete in trde mišice povzročajo pritiske na živce, katerih ovojnice so prav tako iz vezivnega tkiva in prav tako obremenjene z odvečnimi kislinami. Stanje otrdelosti mišičnega in vezivnega tkiva se stopnjuje do hudih krčevitih bolečin, ki jih športniki poznajo zlasti v okončinah in na hrbtni muskulaturi. Mišice skušajo med njihovo aktivnostjo izločiti kisline tako, da jih potiskajo in spravljajo v v tetivna nasadišča in same tetive. Iz mišic pa se kisline odplavijo tudi v vezi, ker ima vezivno tkivo veliko sposobnost na njihovih sestavnih delih (poliglikanske molekule vezane z žveplom) namesto vode vezati nosilce kislosti, vodikove ione(protone). Prav tako se kisline odlagajo v sklepni tekočini, ki oskrbuje s hranilnimi snovmi hrustanec. V stanju povezane zakisanosti, pa je oskrba hrustanca omejena, procesi obnove hrrustančnih celic pa upočasnjeni, kar vodi pogosto do akutnih vnetij s počasno obrabo hrustančne blazinice (sinovitis,artritis ali celo artroza). Močno zakisane tetive, njihove ovojnice in nasadišča pa vodijo do hudih bolečih stanj, kot jih poznamo pri vnetju komolca (»teniški komolec«,« vnetje ahilove tetive na peti«) ali mišičnega reumatizma. Pri t.i.«teniškem komolcu« pride do vnetja tetivnih nasadišč na okroglem delu komolčne kosti, ki se kažejo z bolečinami v komolcu.

A.Krušič-Kaplja in L.Krušič

Omejena sposobnost obnove celičnih okvar

V celičnem jedru se nahaja vsa dedna informacija, ki je važna za normalno in zdravo celično množitev ter zdrav razvoj in zdravje telesa. Za ohranitev zdrave in nepoškodovane DNK v celičnem jedru so na voljo številni reparacijski mehanizmi, ki skrbijo za odkrivanje in obnovo nastalih poškodb DNK. Pri preveliki obremenitvi organizma s toksičnimi težkimi metali pride do omejene ali blokirane aktivnosti reparatornih encimov in posledičnimi negativnimi učinki na organe ali celo telo. Poškodbe DNK dedne zasnove lahko povzročijo poleg težkih kovin tudi drugi dejavniki kot so radioaktivno sevanje, ultravioletno sevanje, različne kemične snovi ali napake pri celični delitvi in podvojitvi DNK. V zdravem telesu se poškodbe s pomočjo posebnih reparacijskih procesov odkrivajo in popravljajo. Med reparaturnimi procesi delujejo številni encimski sistemi, ki odstranijo napačen del DNK iz celičnega jedra, drugi encimski sistem zopet nadomesti odstranjeni del z normalnim zdravim delom DNK molekule in tretji encimski sistem ponovno poveže novo izdelani sestavni del DNK v intaktno dedno substanco.

Vsi procesi obnove poškodovane dedne substance, ki so se skozi vso evolucijo visoko razvili, potekajo vse življenje v vseh telesnih celicah, od rojstva do smrti. Ocenjuje se, da ne pride do spoznave ene napake na 10 miljard podvojenih DNK sestavnih delov, kar je izredna sposobnost reparacijskih encimskih sistemov celičnega jedra.

Zaščita dedne zasnove v DNK enoti pa je mnogo manj učinkovita proti vsem škodljivim snovem iz okolja kot je sposobnost reparacijskih sistemov pri poškodbah DNK v celičnem jedru. Vzrok je verjetno v nižji razvitosti sposobnosti organizma na škodljivo delovanje naraščujočih škodljivih snovi v okolju v relativno kratkem času evolucije prilagajanja na tako velike količine organizmu tujih snovi.

Pri preveliki obremenitvi škodljivih strupenih snovi v okolju ali pri omejeni dejavnosti reparacijskih encimskih sistemov pride lahko do uničenja in propada celice. Rezultati raziskav številnih institucij, ki se ukvarjajo z raziskavami težkih kovin so prišli do ugotovitev, da težki metali arzen, nikel in kadmij že v majhnih netoksičnih koncentracijah delujejo zaviralno na reparacijske encimske mehanizme in povečajo poškodbe DNK in s tem povečajo pojav rakastih obolenj.

Motnje imunskega sistema

Imunski sistem človeškega telesa je osnova, da je človek preživel kot vrsta in se tako prilagajal stalno spreminajajočim vplivom okolja in življenskim pogojem. Imunski sistem ima nalogo braniti telo pred tujimi škodljivimi snovmi, klicami ter stalnemu prepoznavanju in odstranjevanju škodljivih telesnih celic.Pri močni obremenitvi imunskega sistema se zmanjša njegova obrambna sposobnost, ki vodi do pojava različnih vnetnih reakcij in celo obolenj. Po mnenju številnih vodilnih znanstvenikov je naraščujoč pojav alergij in rakastih obolenj posledica obremenitve imunskega sistema z naraščajočimi kemičnimi sredstvi, ki jih človek zaužije preko zraka, vode in hrane. Med škodljive kemične snovi spadajo pesticidi, herbicidi, konzervansi in težke kovine. Težke kovine delujejo v smislu zmanjševanja torbe belih krvnih teles, zmanjšujejo gibljivost t.i. fagocitnih celic, blokirajo oz.zavirajo reparaturne encime v celčnem jedru, povzročajo nastajanje auto protiteles, motijo prenašanje informacij v imunskem sistemu ter povzročajo večjo nagnjenost k različnim vnetnim reakcijam organizma.

Ločimo specifične in nespecifične funkcije imunskega sistema, pri čemer smatramo nespecifične imunske mehanizma za prirojene, specifični imunski mehanizmi pa so med življenjem pridobljeni.

Med nespecfične mehanizme spada fagocitoza ali sposobnost fagocitnih celic prepoznati tuje snovi v tkivu, jih zajeti in razgraditi. Tu gre pred vsem za monocite in nevtrofilne granulocite, ki nevtralizirajo in razgradijo mikroorganizme, ostanke celic in antigen-protitelo komplekse. Važno vlogo pri delovanju imunskega sistema igrajo krvna bela telesa monociti in tkivna telesa makrofagi, ki imajo funkcijo prepoznavanja škodljivih snovi-antigenov. Med prirojene mehanizme imunskega sistema spadajo še krvne beljakovine in encimi, ki uničujejo tuje celice in druge škodljive snovi, ki so prodrle v obtok.

Specifični imnski sistem, ki ima funkcjo prepoznavanja in obrambe proti patogenim klicam in odtujenim ali spremenjenim celicam telesa, predstavljajo B- in T-limfociti, ki prepoznajo tuje patogene klice ali rakaste celice po specifičnih lastnostih na celični površini , imenovani antigeni. Proti tem antigenom se tvorijo protitelesa, ki po načelu »ključ-ključavnica« delujejo v smislu razgradnje tuje klice ali rakaste celice. Celice specifičnega imunskega sistema imajo funkcijo spomina in osnovno lastnost tolerance nasproti zdravim telesnim celicam, da se telo brani proti tujim beljakovinam in škodljivimi snovmi in pri tem ne napade celic lastnih tkiv.

Motnje v fagocitozi

Gibljivot belih krvnih telesc je osnova za aktivnost imunskega sistema, ker jim omogoča zajetje in prebavo škodljivih klic (fagocitoza). Fagociti se nahajajo v vsakem organu kot so pljuča, jetra, ledvica, sklepi in možgani. Pri omejenosti gibanja in aktivnosti fagocitov se zmajša tudi obrambna sposobnost nasproti različnim patogenim klicam. Že majhne količine živega srebra pa vplivajo prav na gibljivost belih krvnih telesc imenovanih polimorfonuklearnih ali več zrnatih levkocitov. Zmanjšana aktivnost in gibljivost teh celic je tudi vzrok za akutne in kronbične vnetne procese v različnih notranjih organih. To dejstvo se pri zdravljenju kroničnih vnetnih stanj upošteva zlasti pri bolnikih obremenjenih s težkimi kovinami. Običajno gre za primere, ki obolevajo za kronično boreliozo, ponavljajočimi gljivičnimi infekcijami, vnetji dihalnih poti, sklepov, ali kroničnimi vnetnimi procesi živčnega sistema ali celo kroničnimi vnetji na koži. Kronične oblike vnetij so zelo težke za uspešno zdravljenje, saj se po dolgotrajnih antibiotskih zdravljenjih kot je borelioza, stanja ne izboljšajo ali ozdravijo. Tudi različne oblike kroničnih vnetnih procesov dihal, glivičnih infekcij, vnetja sklepov ali živcev se ob zdravljenju z kortizonskimi preparati in antibiotiki spremenijo v dolgotrajne in trdovratne oblike bolezni. Žal se prehodna izboljšanja po zdravljenju z antibiotiki spremenijo v stalno ponavljajoča obolenja. V teh primerih kroničnih in »neozdravljivih« obolenj, bi bilo glede na današnjo obremenjenost prebivalstva s težkimi kovinami nujno potrebno opravljati priskave obremenjenosti s težkimi kovinami, ki so po najnovejših raziskavah glavni dejavnik zmajnšane sposobnosti imunskega sistema človeka.

Vpliv na specifično imunost

Poleg nespecifičnega imunskega sistema in prirojenim fagocitoznim delovanjem imunskega sistema ima telo z B-in T-limfociti in naravnimi killer celcami še specializirane obrambne celice, ki so učljive in prilagodljive na spoznavanje škodljivih klic in rakastih cellic. Tovrstne celice tvorijo protitelesa proti antigenom glivic, bakterijam in rakastim celicam, da bi jih uničile. V raziskavah so ugotovili, da imajo težke kovine kot je živo srebro že v majhnih koncentracijah negativen učinek na aktivnost killer celic.Tudi pri kronični obremenitvi s svincem se zmanjša aktivnost imunskega sistema s posledičnim zmanjšanjem fagocitnih in limfocitnih celic. Pri obremenjenosti z arzenom pride do odmiranja limfocitov in oslabitve imunskega sistema.

Pomembno je skupno delovanje prirojenega imunskega sistema in pridobljenega nespecifičnega imunskega sistema, ki tvori posebne snovi- prenašavce- imenovani citokini, ki jih tvorijo monociti in limfociti. Citokini prenašajo informacije delovnih celic na preostale celice imunskega sistema, da bi delovale v obrambi pred škodljivimi klicami in rakastimi celicami. Citokini rgulirajo reakcijo imunskega sistma telesa na povzročitelje bolezni ali druge škodljive snovi iz okolja. Težke kovine lahko povzročijo nepravilno nastajanje citokinov in posledično zmanjšanje delovanja imunskega sistema.

Raziskave kažejo, da vse težke kovine delujejo na različna mesta v imunskem sistemu tako, da se njihovo delovanje celo dopolnjuje in ojačuje. Za težke kovine je znano, da delujejo negativno na celice imunskega sistema kot je primer arzena, ki povzroča celično smrt limfocitov in s tem oslabitev imunskega sistema. Svinec deluje na zmanjšano nastajanje B- in T-limfocitov ter naravnih killer celic, kar povzroča vnetne procese ali celo rakasto obolenje. Za kadmij je poznano, da deluje na povišano produkcijo imunoglobulinov E, protiteles in citokinov, ki povečuje pojav alergičnih reakcij. Živo srebro neposredno deluje na zmanjšano nastajanje T-supresorskih celic in naravnih killer celic. Baker zmanjšuje nastajanje Imunogama globulinov A in IgG.

Autoimunska obolenja

Za imunski sistem je pomebna funkcija proizvodnje protiteles, s katerimi se lahko bori proti škodljivim dejavnikom okolja. V primeru, da imunski sistem proizvaja protitelesa, ki delujejo proti celicam lastnega telesa, se pojavijo autoimunske bolezni na različnih organih ali organskih sistemih. Za vzroke še ne vemo natančno, vendar gre za genetsko prenešene lastnosti in različne zunanje dejavnike, ki pridejo preko zraka, vode in hrane v telo. Iz celostnega vidika, gre za nedovršene antigene ali haptene, nizko molekularne snovi, ki jih imunski sistem spozna kot tuje oz.škodljive, med katere spadajo deli celičnih membran mrtvih bakterij ali bakterijskih strupov. Delci bakterijskih membran ali njihovih strupov se lahko vežejo na telesne beljakovine oz. tkiva in tako tvorijo »popolni antigen«, proti katerim tvori telo protitelesa in tako napade lastne beljakovinske strukture. Če se protitelesa vežejo na rdeča krvna telesca, pride do njihovega propada s posledično hemolitično anemijo. V primeru, da imunski sistem tvori protitelesa proti ščitnici lahko pride do hipo ali hiperfunkcije ščitnice. Prav tako lahko protitelesa proti jeternim celicam povzročijo vnetje ali razpad jetrnega tkiva. V primeru obolenj kot je Morbus Addison, imunski sistem proizvaja protitelesa proti tkivu nadledvične žleze. Pri Morbus Basedow pa imunski sistem tvori protitelesa proti TSH receptorjem v ščitnici. Tudi Diabetes Mellitus tip I je posledica tvorbe protiteles proti inzulinu in beta celicam žleze slinavke. V primeru MS ali multiple skleroze imunski sistem proizvaja protitelesa proti mielinskim beljakovinam živčnega sitema. Pri amiotrofni lateralni sklerozi pa imunski sistem tvori protitelesa proti kalcijevim kanalom živčnih in mišičnih celic.

Imunska reakcija na težke kovine

Iz epidemioloških raziskav objavljenih v svetovni medicinski literaturi je razvidno, da se pri kroničnem kontaktu delavcev z nikljem in kadmijem pojavi vnetna reakcija, ki jo spremlja povišanje auto protiteles proti delcem celičnegaa jedra -DNK baze- ( ).

Prav tako so v krvi delavcev, ki so delali s svincem in živim srebrom ugotovili protitelesa proti osnovnim sestavinam živčnega tkiva kot so neurofilamenti, in mielin. Protitelesa delujejo v smislu razgradnje mielinske ovojnice, ki vodi do motenj in izpada delovanja živnega sistema v obliki motenj vida, motenj v gibanju okončin, koordinaciji in čutil. K tej obliki bolezni, kjer pride do poškodbe mielinske ovojnice živcev spada tudi MS oz. multipla skleroza, za katero se domneva, da imajo velik pomen pri njenem pojavu težke kovine v telesu. Pri MS obolelih pacientih so odkrili protitelesa za mielin, ki delujejo citotoksično in povzročajo celično smrt značilno pri tej bolezni.

Druga bolezen živčnega sistema, kjer se pojavijo protitelesa je amiotropna lateralna skleroza (ALS), pri kateri pride do hitrega propadanja živcev mišičnih clic in posledična oslabelost mišic, ki se kaže v končni fazi z izpadom delovanja mišic. Pri tej bolezni so odkrili v številnih raziskavah povečano obremenjenost obolelih s svincem in pojavom protiteles, ki povzročajo poškodbe in smrt živčnih celic. Na osnovi spoznanj toksičnega delovanja težkih kovin in tvorbe protiteles, ki so jih odkrili pri obeh omenjenih obolenjih živčnega sistema (MS in ALS) je priporočljivo pri vseh autoimunskih obolenjih opraviti temeljito razstrupitev težkih kovin iz telesa in razbremeniti obolele osebe.
Viri

• Poliandri,A.H.,J.P.Cabilla,M.O.Velardez,C.C.Bodo and B.H.Duvilanski (2003): Cadmium induces apoptosis in anterior pituitary cells that can be reversed by treatment with antioxidants. Toxicol.Appl.Pharmacol., 190,(1), 17-24
• Scoczynska,A., R.Poreba, et al.(2002): The impact of lead and cadmium on the immune system. Med.Pr. 53,(3), 259-264
• Stejskal,J. And V.D.M.Stejskal (1999): The roles of metals in autoimmunity and the link to neuroendocrinology. Neuroendocrinol. Lett., 20, 351-364

L.Krušič in A.Krušič-Kaplja

Izločanje strupenih snovi iz telesa

Telo prejme skozi življenje različna zdravila, ki ga kronično obremenjujejo, medtem ko težki metali iz cepiv, zobnih zalivk in različnih živilil zastrupljajo in obremenjujejo njegov imunski sistem. V mnogih primerih si telo pomaga z različnimi reakcijami, da bi omejil ali celo nevtraliziral toksično delovanje s pomočjo zbiranja škodljivih snovi v cistične tvorbe in tumorje. Tako se v večini tumorskih tvorb nahaja večja koncentracija živega srebra in drugih toksinov kot v okolnjem tkivu. Poznano je, da je naše telo izredno inteligentno in skuša varovati možgane pred živim srebrom in drugimi škodljivimi snovmi s pomočjo rasti in nalaganja toksičnih snovi v tumorskem tkivu.

Svet, v katerem danes živimo se je močno spremenil v zadnjih desetletjih in se vsak dan še hitreje spreminja, tako da se naše telo ni sposobno tako hitro prilagajati na spremembe okolja. V naravnem okolju je naše telo sposobno obvladovati naravna nihanja in vplive okolja in tako ohraniti notranje ravnotežje ali homeostazo. V kolikor pa so škodljivi dejavniki močnejši in dolgotrajnejši, pa naše telo kot enota telesa-duše-duha odgovori s simptomi kot so temperatura, potenje, bolečino, bruhanjem, dijarejo, s strahom, begom ali agresijo. Vsi čutni organi nas s svojimi visoko razvitimi čutnimi senzorji svarijo pred nevarnostmi iz okolja (pokvarjena, smrdeča ali termično spremenjena hrana..). Nevarnosti, ki jih naši čutni organi ne morejo zaznati a jih slutimo, pripisujemo našemu »šestemu čutu« ali našim instinktom, ki so naravni alarmni sistemi, ki so se razvili med celotno evolucijo človeka in odlično delujejo v naravnem okolju.

Pot toksičnih snovi-težkih kovin

Človek je z njegovo napredno tehnologijo začel brez zadržkov in predsodkov iskoriščati zemljo v taki meri, da je danes dobesedno svet postavljen na glavo, kar pomeni spremembo naravnega reda. Že nekaj stoletij človek iskorišča z izkopavanjem velikih količin snovi (kovin) iz globine zemlje njena bogastva in jih uporablja v najrazličnejših panogah moderne industrije. Te snovi se ne porazdeljujejo v enakem redu v našem okolju, kot je to bilo v zemlji in okloju, temeč je človek spremenil popolnoma naravni krog in povzročil velike spremembe našega okolja.

Določene snovi in materiali povzročajo v naravi s tem tudi človeku velike obremenitve, ki se kažejo kot najrazličnejše oblike zastrupitev. Med temi so najpogostejše zastrupitve s težkimi kovinami, ki delujejo na pomembnih mestih regulacije našega telesa in tako delujejo na številne procese presnove ter telesne funkcije. Posledice zastrupitve omenjenih težkih kovin so številne motnje živčnega sistema, srčne težave (kardiomiopatije neznanega vzroka), različne kronične bolezni in rakasta obolenja. Zelo pomembna slika obolenja »ideopatske dilatativne kardiomiopatije«, ki povzroča pogosto nenadno odpoved srca se smatra za idiopatsko obolenje. Idiopatsko pomeni »iz sama sebe nastala bolezen, kar nasprotuje dejstvu, da so našli pri preiskavah vzorcev tkiva srčne mišice za kardiopatijo obolelih ljudi dvaindvajsettisoč krat višje koncentracije živega srebra.

Delovanje težkih kovin

Delovanje potencialno toksičnih težkih kovin na človeški ali živalski rganizem je večstranski z enakim ali podobnim mehanizmom delovanja. Poznano je, da težke kovine povzročajo v živem organizmu tvorbo prostih radikalov, ki povzročajo številne poškodbe na organskem nivoju.Človeški on živalski organizem imata na voljo številne obrambne in reparaturne mehanizme za popravilo nastalih poškodb. Težki metali delujejo negativno prav na reparaturne mehanizme in blokirajo njihovo delovanje ter tako povečajo škodljivo delovanje pred vsem s sproščanjem prostih radikalov in negativnimi vplivi na celično dihanje. Različne težke kovine lahko na istem organu povzročajo poškodbe, kjer se učinki posameznih težkih kovin še povčujejo, zaradi kumulativnega učinka. Tako lahko pri nizki kronični obremenitvi s svincem in stalni izpostavitvi živemu srebru pride do povečanega krvnega tlaka. Delovanje težkih kovin arzena, aluminija, železa, nikla, svinca, živega srebra, bakra, mangana in organsko vezanega cina povzroča poškodbe živčnega sistema, ki se kaže s simptomi različnih nevroloških in psihiatričnih obolenj. Iz toksikologije težkih kovin so poznani učinki nastajanja prostih radikalov, poškodb različnih encimov, poškodb celične presnove, genetske okvare, poškodbe imunskega sistema, živčnih celic (mielinska ovojnica), pretoka krvi in spolnih organov. Iz toksikologije so poznani učinki in mehanizmiškodljivega delovanja težkih kovin, zaradi česar so natančno določene mejne vrednosti, ki jih lahko zaužije človek ali žival. Žal ne poznamo natančnih učinkov kombinacije več težkih kovin, njihovega kumulativnega delovanja in posledic v živem organizmu. Številne kronične oblike obolenj današnjega časa kot so fibromialgija, parkinsonizem, skleroza mulipleks, dementna stanja in rakasta obolenja imajo gotovo za osnovo kronično obremenitev s težkimi kovinami, za katere so simptomi kronične zastrupitve s posameznino težko kovino poznane. Presenetljivo pa se zmanjšajo simptomi obolenj zaradi kronične obremenitve s težkimi kovinami po terapiji razstrupljanja težkih kovin, kar kaže na primarne vzroke številnih kroničnih obolenj.

Toksično delovanje težkih kovin se kaže tudi na spremenjenem psihičnem in duševnemu obnašanju človeka. Težke kovine delujejo na čustva, mišlenje in na obnašanje človeka. Na telesnem nivoju se pri zastrupitvi s težkimi kovinami spremeni prevodnost tkiva in živcev, zaradi česar se spremeni sprejem ali zaznavanje in prenašanje frekvenc iz okolja, prav tako se zaradi spremenjene prevodnosti celic in tkiva se naše notranje informacije drugače zazanavajo. Tako se spremeni človekovo obnašanje v obliki depresije, agresivnosti, zavrtosti, pohlepnosti, prenapetosti, histeričnosti ali egoizma. Značilno delovanje živega srebra na psiho mladega človeka je na primer v pretirani sramežljivosti. Veliko ljudi poroča, da so se zopet našli in se spremenili v obnašanju in značaju po terapiji razstrupljanja težkih kovin.

Mehanizem delovanja težkih kovin

Glavni mehanizem toksičnega delovanja težkih kovin v organizmu je tvorba biološko aktivnih prostih radikalov, katerih polovični čas obstoja se meri vmikro sekundah. To pomeni, da imajo prosti radikali sposobnost v nekaj miljoninkah sekunde reagirati z okolnimi molekulami in tako povzročiti poškodbe celičnih membran. Posledica je verižna reakcija, med katero nastaja neizmerno število prostih radikalov, ki povečujejo škodljivo delovanje na celične membrane. Prosti radikali nastanejo tudi pri delovanju visokoenergijskih žarkov (radioaktivn, UV, rentgenski), kajenju, uživanje različnih kemičnih zdravil, delovanju strupov v okolju, pri delovanju ozona v zraku in pri nepravilni prehrani.

Glavno mesto delovanja prostih radikalov so mitohondriji, celični organeli v katerih se proizvaja energija za opravljanje celičnih funkcij. Pri poškodbi mitohondrijev se upočasni celična presnova in s tem vsi procesi vključno izločanje celičnih odpadnih produktov, ki se kažejo v pospešenem staranju celic z znaki utrujenosti, motenj v spominu in pešanju vida in sluha. Poleg tega so energijsko oslabljene celice občutlivejše na delovanje drugih škodljivih dejavnikov, nekontrolirano delitev in prezgodnjo celično smrt.

Poškodba mitohondrijev

Težke kovine se v telesu vežejo na žveplove skupine ali druga mesta vezave v beljakovinah, encimih, koencimih in celičnih mebranah. Težke kovine vezane na beljakovine prispejo po krvi do različnih organov, kjer lahko spremenijo električni naboj, spremenijo prepustnost celične stene in delujejo na celične procese ter povzročajo poškodbe ali smrt celice. Težki metali so v maščobah topni se lahko hitro resorbirajo v organe bogate z maščobo, preidejo krvno-možgansko zaščito in se odložijo v možganih, kjer delujejo na živčne celice, beljakovine in encime. Težke kovine povzročajo znotraj celice poškodbe različnih celičnih delov kot so mitohondriji (energijske centrale celice), celično jedro z dednimi informacijami. Mitohondriji so z maščobami bogati celični deli z dvojno celično membrano in lastno DNK in vsebujejo encime dihalne verige ter citratnega ciklusa. Njihova naloga je proizvodnja energije iz različnih hranilnih snovi v celici ter tvorba izhodnih snovi za važne spojine kot so amino kisline,fosfolipidi, krvna barvila, potrebni za vzdrževanje normalnih telesnih funkcij. Poleg tega mitohondriji tvorijo najvažnejši vir energije v obliki ATP (adenozin fosfat). Poškodbe mitohondrijev imajo za posledico zmanjšano produkcijo energije in fizioloških funkcij celice,upočasnjeno obnavljanje telesnih tkiv in organov ter hitrejše staranje celice.

Na telesnem nivoju se poškodbe mitochondrijev kažejo v oslabelosti mišičnega aparata, srčne mišice, staranju kože, zmanjšanje sposobnosti čutil (vida, sluha itd), poškodbe sten ožilja s posledičnimi motnjami v prekrvavitvi in povišenemu krvnemu tlaku. Staranje skeleta oz. kostnega tkiva, spremembe sklepov, zmanjšana sposobnost razstrupljevalnih organov ledvic in jeter, povečanje prostate itd. Vsi procesi degenercije in staranja celic so po rezultatih raziskav znamenitega znanstvenika iz področja staranja Harmana,(1956) posledica delovanja prostih radikalov, ki ga imenujemo oksidativni stres. Oksidativni stres je motnja v ravnotežju škodljivih oksidacijskih in zaščitnih antioksidacijskih dejavnikov v korist škodljivih dejavnikov s posledičnimi poškodbami celic in tkiv. Številne raziskave na področju procesov staranja celic so pokazale, da gre pri delovanju prostih radikalov za poškodbo mitohondrijev, ki imajo lastno DNK mnogo občutljivejšo na delovanje prostih radikalov od same celične DNK v njenem jedru. Poškodovana ali mutirana DNK mitohondrijev proizvaja napačne beljakovine, zaradi česar pride do zmanjšanega delovanja in produkcije energije v mitohondrijih. Posledice so ponovno nastajanje prostih radikalov in še večje poškodbe mitihondrijalne DNK in zgodnja smrt celice.

Težki metali lahko delujejo škodljivo tudi na druge celične dele ali organele, kar je pogosto pri obremenitvi organizma z večjim številom težkih metalov, ki delujejo istočasno na različnih mestih. Poškodbe se lahko kažejo na celičnem, organskem ali na nivoju celotnega organizma. Tako lahko živo srebro poškoduje celično membrano, mitohondrije in lizosome tako živčnega , imunskega sistema in srca ter ožilja. Delovanje živega srebra se lahko potencira še z obremenitvijo organizma s svincem, niklom, kadmijem, železom, bakrom in aluminijem ter drugimi metali istočasno prisotnimi v organizmu. Delovanju metalov se lahko pridruži delovanje kemičnih sredstev celici in medceličnem prostoru, konzervansov, herbicidov, pesticidov in številne druge snovi s škodljivim delovanjem na celične funkcije kot je poškodba Natrij-Kalijeve pumpe v celični steni. Poškodba Narij-Kalijeve pumpe, ki je odgovorna za vzdrževanje ravnotežja elektrolitov, sladkorja in amino kislin in s tem normalne celične funkcije različnih organov (srca, jeter, slinavke) vodi do zastoja natrija v celici in omejenim transportom življensko važnih snovi kot so sladkor in beljakovine v celico. Težke kovine delujejo lahko na stene lizosomov, ki hranijo številne encime za razgradnjo odvečnih ali neuporabnih hormonov. Lizosomi tako prispevajo k uravnoteženemu stanju in delovanju hormonov. Poleg tega imajo lizosomi sposobnost akumuliranja težkih kovin in s tem zaščito preostalega notranjega celičnega prostora. V primeru prevelike koncentracije težkih metalov in poškodbe stene lizosomov pride lahko do sproščanja lizosolanih encimov v notranjosti celice in posledične poškodbe in razpada celice.

L.Krušič in A.Krušič-Kaplja

Obremenitev okolja s strupi in vpliv na zdravje

Članek obravnava aktualno temo vedno večjega porasta toksičnih snovi v našemu okolju in kako se s temi problemi sooča naša moderna družba. Tema je več kot aktualna, saj zadeva kopičenje strupov v našemu okolju temeljito spremembo mišljenja in gledanja na življenje. Žal se teme redko dotaknejo mediji, ker se raje lotevajo scenarijev različnih katastrof na področju klime, energije, družbe in gospodarstva. Problematika počasnega zastrupljanja okolja, rastlinskega, živalskega sveta in človeka pa je pogosto oddaljena od pozornosti medijev in za to zadolženih služb, ki naj bi skrbele za varnost okolja. Od časa do časa se pojavi v javnosti kakšen »škandalček«, da so našli v piščancih dioksin, več svinca v igračah, veš pesticidov in herbicidov v različnih proizvodih, vendar kaj pa naj bi to pomenilo pri vseh drugih problemih? Večina prebivalstva ne mara niti več slišati, kaj vse vsebuje naša hrana, voda in zrak, ki jo marljivo merijo za to usposobljeni laboratoriji. Zdi se, da ljudje postajajo vse bolj manj zainteresirani za vsa dogajanja v današnjemu tehnološko vedno razvitejšemu svetu.

Vzporedno s hitrim razvojem vseh panog človekove aktivnosti, intenzivnemu izkoriščanju narave in njenih bogastev, opazujemo porast kroničnih obolenj, ki se v šolski medicini obravnavajo kot obolenja z neznanimi vzroki.

Pri raziskavi vzrokov kroničnih obolenj se v medicini ne opravljajo preiskave na morebitne kronične zastrupitve, kljub temu, da je WHO že pred več kot 30 leti objavila poročila, da je več kot 80% kroničnih obolenj posledica onesnaževanja in obremenjenosti okolja. Imamo številne inštitucije,ki se ukvarjajo s kontrolo in meritvami toksičnih snovi v okolju ter določevanjem mejnih varnostnih vrednosti, ki pa za samo medicino še vedno niso pomembne. Še vedno se v medicini ne opravljajo redne preiskave in meritve toksičnih snovi v človeškem telesu, z izjemo nekaterih preiskav na področju medicine dela.

V klasični izobrazbi študenta medicine in bodočega zdravnika se učijo metod in mehanizma razstrupljanja pri kroničnih zastrupitvah, zlasti potem, ko je moderna medicina opravila z srednjeveškim naukom o telesnih sokovih in tako odpravila vse metode razstrupljevanja kot znastveno neutemeljene.

Razstrupljanje ali izločevanje toksičnih snovi je postalo aktualno šele po prvi svetovni vojni, ko je umrlo na tisoče vojakov za posledicami zastrupljanja s strupenimi ali bojnimi plini. Kasneje so v tridesetih letih prejšnjega stoletja Angleži razvili snov, ki je uspešno izločala težke kovine iz telesa.

Danes se terapije razstrupljanja in izločevanja poslužujejo predvsem zdravniki, zobozdravniki in terapevti z izpopolnjevanjem iz celostne medicine, kjer se med izobraževanjem poudarja pomen razstrupljevalnih metod pri kronično obremenjenih bolnikih.

Zastrupitev

Veliko strupenih ali zdravju škodljivih snovi kot je radioaktivno sevanje naši čuti ne zaznajo, vsaj takoj ne po neposrednemu delovanju. Naša čutila zaznajo in nas posvarijo pred toksičnimi snovmi, ki se nahajajo v naravi z ostrimi, smrdečimi in neprijetnem vonjem. Pri modernih kemično sintetičnih snoveh pa naša čutila zatajijo, in jih zaznamo šele posredno po različnih bolezenskih simptomih in izgub življenjske energije po dolgotrajno delujočemu delovanju v telesu nabirajočih toksičnih snovi.

V ZDA proizvajajo 77000 različnih kemičnih snovi, letno pa prihaja najmanj 1000 snovi v promet in uporabo. Samo prehranska industrija uporablja preko 3000 različnih kemičnih dodatkov, v prehranski predelovalni industriji pa se uporablja preko 10000 različnih topil, mehčalcev in konzervansov. Veliko obremenitev strupenih snovi v okolju predstavljajo pesticidi, od katerih je v ZDA že v letu 1997 bilo uporabljenih ca. 600 biljonov kg na leto. Pri 250 miljonih prebivalcev ZDA pomeni ca. 2.5 kg pesticidov na osebo letno, kar pomeni, če se je absorbiralo samo 1% pesticidov, pomeni 25 g na človeka na leto. Ocenjuje se, da letno vdihamo skozi pljuča ca. 1.5 kg tvarnih delcev, to je droben prah, svinec, kadmij, delci obrabljenih avtomobilskih plaščev in zavornih oblog. Poleg tega nosijo prebivalci na pr. ZDA ca. 600 ton živega srebra v obliki zobnih zalivk, saj se letno v zobozdravniških ambulantah obdela 20 do 30 ton amalgama. Poleg omenjenih strupenih snovi so ljudje izpostavljeni še različnim sevanjem, nuklearno, elektro-magnetno sevanje električnih naprav v gospodinjstvih, ter v bolnišnicah sevanju rentgenskih aparatov in drugih modernih aparatur kot so računalniški tomografi. Ugotovili so, da povzročajo računalniški tomografi veliko močnejše sevanje kot rentgenski aparati.

Različne kemične snovi, ki jih človek uporablja pri proizvodnji in sintezi novih proizvodov končajo svojo pot namerno ali nenamerno v hrani, zraku in vodi, ki jo uživamo. Tako so obremenjeni vsi naši elementi zemlja, zrak, voda, medtem ko je element ognja obremenjen z elektromagntenimi sevanji, ki jih imenujemo »elektrosmog«.

Na osnovi ocenjenih kemičnih snovi, se v človeškemu telesu nabira od 400 do 800 različnih kemičnih snovi, ki se naj prej odložijo v vezivnem tkivu, to je pomembnemu področju med krvnim obtokom in oskrbovanju posameznih celic. Z ozirom na obremenjenost organizma se veliko toksičnih snovi odloži v maščobnih in živčnih celicah ter celicah pomembnih razstrupljevalnih organov jeter in ledvic. Stalno odlaganje organizmu tujih in strupenih snovi povzroča po znanstvenih ocenah v 75% do 95% pojav ali pospešitev rakastih obolenj in drugih kroničnih obolenj današnjega časa.

V novejšem času objavljeni rezultati raziskav izumiranja in nenadnega izginjanja čebel po svetu kažejo na hudo onesnaževanje okolja s pesticidi, herbicidi, umetnimi gnojili, različnimi drugimi kemičnimi sredstvi ter na različna elektromagnetna sevanja.

Poleg stalnega dotoka novih kemičnih strupenih snovi v okolje, kjer se v posameznih primerih ugotavlja učinek in posledice, se občasno okolje zastruplja tudi z nenadnimi nesrečami v atomskih reaktorjih, kjer so posledice sicer na videz nezaznavne, vendar se njihov učinek lahko kaže šele po daljšem času.

Po kratkem pregledu onesnaženosti našega okolja z omenjenimi toksičnimi snovmi je normalno pričakovati iz leta v leto vse več znakov obremenjenosti človeškega telesa v obliki številnih simptomov in obolenj za katere v medicini še vedno ni znanega vzroka. Strupene snovi so postale del našega življenja in so aktivne stalno in povsod z enako trdovratnostjo, kot jih človek vztrajno in brez pomisleka uporablja. V naši hrani pripravljeni v kateri koli na videz zelo zapeljivi obliki se skriva legalna kemija: konzervansi, umetne arome, umetni izboljševalci okusa,, umetna barvila, stabilizatorji, emulgatorji, antioksidanti, preostanki umetnih gnojil, pesticidov,herbicidov, težkih kovin, hormonov, zdravil itd. Vsebnost težkih kovin, hormonov, kemoterapevtikov v mesu, ribah, perutnine lahko pričakujemo povsod, razen pri strogo kontroliranih rejcih bio proizvodov. Tudi vsa zelenjava in sadje, ki se namaka z navadno vodovodno vodo vsebuje klor, toksične metale, hormone, kemoterapevtike.

Okolje v katerem živimo, stanovanje, pohištvo, preproge, talne in zidne obloge z vsemi električnimi aparati oddajajo številne kemične snovi, ki prihajajo v naše telo.

Pri pregledu stranskih učinkov zdravil, ki jih uživajo ljudje v vedno večjih količinah je potrebno zavestno presoditi ob njihovih učinkih tudi njihovo toksično delovanje in ne za stranske učinke, kar se morda sliši in prebere prijetneje.

Poleg omenjenih sredstev moramo omeniti pri osebni negi še bogato izbiro kozmetičnih sredstev od deodoransov, krem, barvil in sprejev za lase, ki so celo označeni kot »sredstva brez kemičnih dodatkov«, vendar je njihova toksična obremenitev v stanovanju celo večja kot na najbolj prometni cesti. Vendar, omenjeni strupi, katerim je izpostavljen človek v svojem bivalnemu okolju še niso vsa resnica. Pogledati moramo, kaj vse se nabira v naših telesih v obliki odloženih pesticidov, insekticidov, različnih lesnih zaščitnih snovi, petrokemikalij, zdravil,kozmetičnih sredstev, topil in težkih kovin. Raziskave tkivnih vzorcev odvzetih pri avtopsijah kažejo na zastrašujoče vrednosti omenjenih toksičnih snovi, kot je na primer vsebnost živega srebra v ledvicah in jetrih umrlih z amalgamskimi zalivkami tri do devetkrat višja kot v organih umrlih brez prisotnosti amalgamskih zalivk. Pri današnji obremenjenosti prebivalstva z amalgamom se pri uživanju vročih in kislih pijač koncentracija živega srebra v ustih kratkotrajno poveča za šestintrideset tisočkrat dovoljene koncentracije živega srebra v pitni vodi. Če bi upoštevali dovoljene koncentracije živega srebra v pitni vodi v mikrogramih (miljonti del grama) živega srebra na liter kot zgornjo mejo, večina prebivalstva ne bi smela več požirati svoje sline.

Danes je znano, da predstavljajo metali, ki se uporabljajo v zobni medicini kot material za zobne zalivke glavni vir kroničnih zastrupitev. Amalgamske zalivke so sestavljene 50% iz živega srebra, 30% srebra, 9% cina, 6% bakra in zinka in drugih snovi. Tudi cin je izredno toksična težka kovina, medtem ko so srebro smatrali za neoporečno kovino, saj so se amalgamske zalivke imenovale srebrno-amalgamske. To ime zveni za večino ljudi manj škodljiv kot živo-srebrni amalgam, ki bi se glede na vsebnost živega srebra moral tudi imenovati. Znano je, da je tudi srebro toksično, saj je odgovoren za pojav avtoimunskih obolenj pri amalgamsko obremenjenih osebah. Živo srebro je znano, da je izredno hudo toksično sredstvo za živčni sistem, kjer pride pri dolgotrajnem delovanju do poškodbe sive mielinske ovojnice živčnih celic.

Pri prisotnosti zlatih zalivk v zobeh je izločanje živega srebra še povečano, prav tako se masivno poveča izločanje živega srebra iz amalgamskih zalivk ob uživanju hrane, slaščic, kave, čaja in bonbonov ali žvečilnega gumija. Med žvečenjem omenjenih snovi so ugotovili več sto procentov večje koncentracije živosrebrnih hlapov v izdihanemu zraku v ustih kot jih dovoljujejo predpisi za tovarniške delavce.

Zobne ambulante pa ne predstavljajo edini vir toksičnih snovi kot je živega srebra iz amalgamaskih zalivk, temveč so tudi za druge zdravstvene ustanove posredni in neposredni vir strupenih snovi. Živo srebro vsebujejo cepiva in različna zdravila proti visokemu krvnemu tlaku.

Po najnovejših podatkih B.Rimlanda (2003), ki se že pet deset let ukvarja z raziskavami autizma pri otrocih, se je število oz. procent autizma pri otrocih povečal od leta 1970 ob uporabi 3 vakcinacij na 22 vakcinacij leta 2000 za 700%, to je enako kot se je povečalo število cepljen, za 700%. Prav tako se je v zadnjih letih pokazalo, da so autistični otroci med nosečnostjo izpostavljeni večji obremenitvi z živim srebrom iz amalgamskih zalivk in vakcinacij mater s timerosalom obogatenih imunoglobulinov (Mutter in sod.,2006).

Najboljši dokazi, da gre pri autizmu za toksično delovanje težkih kovin in posledičnih učinkov na centralni živčni sistem, so pozitivni učinki odstranjevanja in razstrupljanja težkih metalov iz telesa v smislu izboljšanja in ozdravljenja bolezenskih simptomov.

Velike količine različnih kemičnih snovi, ki jih ne najdemo v naravi, kot so hormoni, kemoterapevtiki, različna zdravila pridejo preko izločanja iz človeka v kanalizacijo in končno v podtalnico, reke,jezera in morje. Znano je, da so v podtalnih in pitnih vodah odkrili že celo ostanke hormonov iz kontracepcijskih zdravil. Z masovno uporabo kemoterapevtikov, antibiotikov in drugih zdravil tako pri človeku kot pri živalih, najdemo danes omenjene snovi na koncu prehranske verige pri človeku. Antibiotike in hormone vsebujejo najpogosteje različne vrste mesa, težke kovine in dioksin najdemo v ribah ali z zalivanjem intenzivno gojene zelenjave v različnih vrstah zelenjave in solatah.

L.Krušič in A.Krušič-Kaplja

Uvod

Živimo v času, ko moderna šolska medicina prikazuje laičnemu človeku stalno nove dokaze o njenih čudovitih odkritjih in njenih možnostih in sposobnostih pri zdravljenju. Istočasno pa se pojavlja vse več glasov tistih, ki ji izkazujejo vse manj zaupanja. Vedno večje pa je število tistih, ki se obračajo k starim in modernim naravnim načinom zdravljenja, med katerim zlasti homeopatiji kot umetnosti zdravljenja izkazujejo še posebej veliko zaupanje. Vzroki za vse manjše zaupanje šolski medicini so stranski učinki delovanja zdravil, potlačenje simptomov, pomanjkljiv človeški odnos, stalno naraščanje stroškov zdravljenja in še mnogo drugih dejavnikov. Poleg vseh omenjenih dejstev pa ima človek občutek, da se naša moderna medicina ob vsej uporabi najmodernejše tehnologije in razvoja vse bolj oddaljuje od njenega poslanstva, človeka zdraviti na vseh njegovih nivojih bivanja. Človeka ne zdravi več v njegovi celoti, temveč le simptome njegove bolezni.

Pogosto celostno ali holistično medicino izenačujejo s komplementarno medicino, vendar v praksi ne poznamo alternativne medicine, temveč različne poglede, ki ne temeljijo na drugačnem znanju. Celostno ali holistično medicino moramo gledati iz komplementarnega stališča, ki upošteva in uporablja vse dosežke moderne šolske medicine.

V današnjem času velikega pretoka in izmenjave informacij se vse discipline naravoslovnih znanosti nahajajo na prehodu in silijo človeka k drugačnemu načinu razmišljanja. Pri visoki specializaciji različnih disciplin, se je človek oddaljil od narave in njenih zakonitosti in tako izgubil smisel o njenem delovanju. V današnjem času hitrih sprememb se človeku ponujajo nove poti in možnosti naučiti se boljšega razumevanja jezika narave.

Energija in materija

Telo ne predstavlja samo kemičnih snovi, temveč tudi energijo oz. energijsko polje. Zato razumemo, da se bolezen ne pojavi samo na materialnem ali telesnem nivoju, temveč se najprej manifestira kot motnja v energijskem sistemu. Spoznanja iz moderne fizike, da je materija samo zgoščena oblika energije, to je nihanje, ki ga lahko spremenimo z informacijo, vodijo tudi v medicini do soočenja z duhovno duševnimi vprašanji. Tudi v kvantni fiziki se sestavni delci atoma le še pojmujejo kot manifestacije različnega energijskega stanja. Vse je energija in izhodišče nadaljnjih razmišljanj pomeni, da je tudi človek kot vsaka oblika materije le eno izmed energijskih stanj. Energija in materija predstavljajo torej le različno manifestacijo ene in iste sile.

Človek kot organiziran sistem je sestavljen iz različnih podsistemov, ki so med seboj povezani in med seboj komunicirajo. Človek kot odprt sistem nima v sebi samo lastnega pretoka informacij, temveč stalno sprejema informacije iz svojega okolja. Ne reagira po v naprej določenih lastnostih, temveč reagira v resonanci ali sozvočju s trenutno situacijo, pri čemer mu služi njegova podzavest kot univerzalni spomin za sprejem vseh informacij.

Dinamično ravnotežje

Namen vsakega zdravljenja ali terapije pomeni ponovna vzpostavitev dinamičnega ravnotežja ali stanja homeostaze. Najpomembnejše pri vzpostavitvi dinamičnega ravnotežja pa je v stimulaciji in obnovi biološke regulacije in ne ustvariti kemične blokade!

Na področju energetske medicine poznamo različne metode odkrivanja blokad in motenj v regulaciji ter metod za uravnavanje regulacijskih mehanizmov, ki omogočajo vzpostavitev dinamičnega ravnotežja.

Ne poznamo absolutno pravilne ali samo po sebi učinkovite metode zdravljenja. Metoda zdravljena postane učinkovita in uspešna šele ob popolni predanosti terapevta pacientu, kar v homeopatiji pomeni, da zdravnik homeopat (homoion= postati enak; pathein=trpeči), postane enak trpečemu in mu tako pomaga s svojo energijo.

Pacient in terapevt sta del enega sistema, kar pomeni, da vsa čustva pričakovanja, duhovno duševno stanje terapevta delujejo pri zdravljenju pacienta. V kolikor terapevt ni v dinamičnem ravnotežju in s tem v homeostazi, se oddaljuje od njegove nevtralnosti in nepristranskosti, kar se odraža pri uspehu zdravljenja na pacientu. Ponovno vzpostavitev izgubljene harmonije je torej mogoče pričakovati pri pacientu le pri popolni nevtralnosti terapevta.

Pri procesu zdravljenja bolnega gre za komunikacijo dveh energijskih polj med pacientom in terapevtom, ki ni vezana na zaznavo petih čutov. Iz pristne želje terapevta, da želi pomagati pri zdravljenju nastane v glavi terapevta določen informacijski vzorec. Enak vzorec informacije (energije) najdemo tudi pri pacientu potem, ko je sprejel način zdravljenja terapevta kot terapijo. Danes za takšno reakcijo pacienta na terapijo terapevta obstajajo znanstveni dokazi.

Terapevt se mora naučiti razmišljati celostno v medsebojno povezanih sistemih organizacije telesa, ker se razlage sistemskih povezav nanašajo na celostno naravo človeka. Celostno razmišljanje zdravnika terapevta je osnova za njegov pristop k zdravljenju človeka oz. vzrokov bolezni in ne samo bolezni oz. zunanjih simptomov.

Pri celostnem zdravljenju se srečamo s procesi zdravljenja na vseh nivojih bivanja, kar pomeni, da gre za med seboj povezano istočasno delovanje dejavnikov na kompleksni sistem celotne organizacije telesa. Uspeh zdravljenja ali celostne regulacije je odvisen od števila in pomena posameznih dejavnikov, ki delujejo na celoten sistem ter od medsebojnega delovanja posameznih dejavnikov . Čim višji je nivo, na katerem se uravnavajo procesi delovanja, tem večji je uspeh zdravljenja pri delovanju celotnega sistema organizacije telesa. Takšen način razmišljanja je v nasprotju s konvencionalno medicino, ki zdravi po principu zdravljenja simptomov določenega sistema ali podsistema celotne organizacije telesa. Uspešno zdravljenje zlasti kroničnih obolenj je možno le z istočasnim zdravljenjem na vseh nivojih bivanja človeka in ne samo na nivoju simptomov, to je na telesnem nivoju. Po tem principu zdravi človeka in njegovo bolezen klasična homeopatija, ki pri zdravljenju polaga največjo pozornost duhovno duševnim simptomom, to je najvišjemu nivoju bivanja človeka.

Dosedanje razumevanje resnice v znanosti in medicini temelji na zastarelem mehanističnem pogledu na materijo, ki še vedno ne upošteva, da je materialni nivo človeškega telesa neposredno odvisen od energijskega nivoja, na katerem se začenja tudi zdravljenje vseh vzrokov bolezni. Pri diagnozi obolenja je potrebno ugotoviti nivo, na katerem se je pojavila blokada oz. obolenje, kajti uspešno zdravljenje se lahko začne samo na tem ali celo višjemu nivoju. Za različne nivoje bivanja poznamo tudi različne načine oz. pristope zdravljenja:

• Duševno duhovni nivo: energetsko zdravljenje duha
• Mentalni nivo: mentalno zdravljenje
• Emocionalni nivo: homeopatsko zdravljenje, psihokineziologija, zdravljenje s spagiričnimi esencami, terapija z Bachovimi esencami itd.
• Vitalno energijski nivo: zdravljenje z izopatskimi preparati, homeopatija nizkih potenc, akupunktura, fitoterapija
• Materialni nivo: stimulacija imunskega sistema, optimiranje prehrane, ortomolekularna terapija

Duhovno duševna raven je najvišji nivo, kjer lahko človeka zdravimo v primeru težkih duševnih boleznih kot je avtizem. Čeprav zveni nenavadno, vendar so nekateri ljudje sposobni zdraviti težke oblike duševnih bolezni pri čemer se energija iz višjih duhovnih nivojev skozi roke terapevta pretaka (po meridianu srca in osrčnika) na pacienta. Pri pretoku energije iz višjih duhovnih nivojev terapevt prevzame tudi vse blokade bolnika jih prenese preko sebe v razrešitev na višje duhovne nivoje. Pri tej metodi zdravljenja se z duhovno duševnim ozdravljenjem odpravijo tudi blokade na nižjih nivojih kot so blokade na čustvenem nivoju ali blokade v obliki bolečin na vitalno energijskem nivoju. Za to vrsto terapije, ki je izredno hitra in učinkovita je potrebna določena stopnja duhovne zrelosti in izkušenosti terapevta.

Zdravljenje kroničnih obolenj na materialnem ali telesnem nivoju kot ga izvaja konvencionalna medicina, preprečuje manifestiranje bolezni in s tem tudi sproščanje blokad na višjih nivojih. Konkretno pomeni, da je nesmiselno zdraviti kronične bolečine, ki so nastale na emocionalnem ali vitalno energetskem nivoju z sredstvom proti bolečini ali celo z operativnim posegom prekinitve živca ali amputacijo določenega dela na telesnem oz. materialnem nivoju. S takšnim zdravljenjem se sicer odpravi ali potlači simptom, vendar ne reši problem, ki ga mora bolno telo manifestirati na drugačen način. Za ozdravljenje bi bilo bolje odpraviti blokado na duhovno energijskim, mentalnem, emocionalnem ali vitalno energijskim nivoju. Poleg učinkovanja kemičnih zdravil na materialnem ali organskem nivoju, pa imajo stranske ali negativne učinke tudi na višjih življenjskih nivojih (čustveni in mentalni), ki so še neraziskana in predstavljajo blokade pri zdravljenju s homeopatskimi in drugimi energijsko delujočimi zdravili.