Vprašanja o kislinsko-bazičnem ravnotežju

1. Kaj vse pripomore h kislemu stanju telesa in kakšni so znaki zakisanosti telesa?

Preden lahko analiziramo poglavitne vzroke zakisanosti našega telesa moramo pogledati na kratko razvoj ali evolucijo človeka, ki ga proučuje internacionalna skupina znanstvenikov in nam daje poleg verodostojnih materialnih podatkov tudi logično razlago.

Gledano s stališča evolucije človeka so naši predniki iz t.i. kamene dobe uživali hrano, ki je sicer vsebovala tudi živalske beljakovine, vendar je vsebovala visok delež zelenjave, sadja in semen z visoko vsebnostjo bazičnih mineralnih snovi. Količina zelenjave, listov, sadežev in semen brez visoko koncentriranih ogljikovih hidratov kot so danes v žitih, rižu in krompirju je lahko kompenzirala visok delež kislin iz beljakovinskega dela prehrane. Prehrana naših daljnih prednikov iz paleolitika je vsebovala hranila s presežkom bazičnih snovi v nasprotju s prehrano moderne dobe, ki vsebuje presežek kislinski snovi. Današnji človek pa je fiziološko bolje prilagojen prehrani naših prednikov, ki je trajala milijone let, kot pa prehrani po t.i. agrarni revoluciji pred 10.000 leti ter industrijski revoluciji pred 200 leti. Pojav številnih omenjenih obolenj naše civilizacije je lažje razumeti zaradi velike spremembe ravno kislinsko-bazičnih komponent moderne prehrane v smislu presežka kislinskih sestavin. Glavna razlika v vsebnosti mineralnih snovi je ravno nizek delež kalija zelenjave in rastlin in visoka vsebnost natrija, zlasti ob prekomerni uporabi natrijevega klorida ali »kuhinjske soli« v vseh oblikah hrane in nizkega deleža zelenjave v moderni prehrani človeka. Pomanjkanje kalijevih bazičnih soli v hrani ima za posledico visoko obremenitev s kislinami, ki jih vsebuje moderna prehrana človeka. Iz številnih raziskav je znano, da povzroča kronična metabolna acidoza (»zakisanost«) od upočasnjene rasti pri otrocih, zmanjšane mišične in kostne mase, osteoporoze, kronično degenerativnih obolenj in nastajanje ledvičnih kamnov pri odraslih in da korekcija acidoze ta stanja zopet zboljšuje.

Povečana obremenitev s kislinami v prehrani današnjega človeka se je pojavila z intenzivno in masovno proizvodnjo kmetijskih pridelkov in industrijsko predelavo hrane, ki vsebuje vedno manj bazičnih snovi. Zlasti visok delež živalskih beljakovin in koncentriranih ogljikovih hidratov ter maščob ob skromnem deležu bazičnih snovi v obliki zelenjave in sadja je eden glavnih vzrokov zakisevanja organizma. Pri prebavi živalskih beljakovin se sprošča pri razgradnji in oksidaciji aminokislin žveplena kislina, ki spada med najmočnejše anorganske kisline, medtem ko pri prebavi visoko koncentriranih ogljikovih hidratov nastaja fosforna kislina, ki povečuje neto kislinsko obremenitev moderne prehrane. Hiter porast fast-food prehrane in moderno pripravljene neuravnotežene hrane z vedno skromnejšim deležem bazičnih mineralnih snovi prisotnih v sveži zelenjavi in sadju v javnih lokalih še povečuje porast kronične latentne zakisanosti.

Vse večja poraba različnih sokov z visokim deležem sladkorja in kislin prispevata k povečanju kislinskih komponent in dodatno obremenjujeta kislinsko- bazično ravnotežje.

Pomemben vzrok kronične zakisanosti je zmanjšano delovanje ledvic pri starejših ljudeh, ter pri bolnikih z omejenim delovanjem ledvic, kjer se zmanjšuje sposobnost ledvic izločanja kislin z urinom. Posledica je zvečanje kislin v krvi in zmanjšanje bikarbonatnega pufra.

Pri različnih shujševalnih dietah in postenju pride ob nenadnem zmanjšanju dnevno zaužite energije do spremembe v presnovi energije z aktivacijo maščobnih rezerv, kjer se sproščajo maščobne kisline, iz katerih nastajajo ob nepopolnem izgorevanju ketonske kisline, ki prav tako močno obremenjujejo kislinsko-bazično ravnotežje.

Velike fizične obremenitve pod anaerobnimi pogoji vodijo do kopičenja velikih količin mlečne kisline, ki zlasti pri nepravilno prehranjenih in premalo treniranih športnikih predstavlja veliko obremenitev za regulacijski mehanizem vzdrževanja kislinsko-bazičnega ravnotežja. Pri dalj trajajočih naporih pride tudi do povečane izgube elektrolitov in mineralnih snovi s potenjem, nabiranjem mlečne kisline in nosilcev kislosti,H-ionov, ki povzročijo spremembe v mišičnih celicah in zmanjšujejo kontraktilno sposobnost mišičnih vlaken. Pri zakisanju tako mišic in drugih tkiv ter vseh telesnih tekočin pride pri intenzivnih fizičnih naporih hitreje do poškodb, zaradi upočasnjene obnove obremenjenih tkiv. Zato so pri športnikih pogoste poškodbe gibalnega aparata.

Zakisanje telesa se lahko kaže v akutni ali kronični obliki. Akutni znaki zakisanosti se kažejo v prehodnih težavah, znaki kronične zakisanosti lahko opišemo kot stalno draženje vegetativnega živčnega sistema z odvečnimi kislinami, simpatikotonija ali vzdraženost simpatičnega živčnega sistema, oslabitev imunskega sistema in pojav kroničnih obolenj.

Zakisanost telesnih tekočin in tkiv se kaže v spremenjenih lastnostih rdečih krvnih celic, ki postanejo manj elastične in deformirane. Spremenjene rdeče krvne celice ali eritrociti zgubijo sposobnost spremembe zunanje oblike, težko prehajajo preko kapilar in se lepijo v gruče v obliki zlepljenih kovancev. Viskoznost krvi je zmanjšana in s tem tudi lokalna oskrba tkiv s kisikom. Predvsem se pojavi zmanjšana oskrba kisika na srcu, možganih, žilah in notranjemu ušesu. Hujša oblika zakisanosti, ki se danes kaže tako pri mlajših kot starejših ljudeh, glede na njihovo konstitucijo, način življenja in prehrane pa so obolenja srca in ožilja, med katerimi so infarkti srca in možganov gotovo najhujša oblika. Tipični so primeri nenadnih smrti športnikov in mladih ljudi, kar se sicer na srečo ne dogaja tako pogosto.

Normalno je pot od zdravja do bolezni dolgotrajen proces in traja več desetletij ob pojavu nihanja od optimalnega zdravja preko »normalnega« zdravja, lažjih težav in težkih simptomov. Človeško in tudi živalsko telo je izredno inteligentno, saj je sposobno s pomočjo številnih uravnalnih mehanizmov stalno obremenjenost zdravja zaradi različnih dejavnikov (nezdrava in neprimerna prehrana, pretirano stresno življenje, uživanje številnih strupov, nikotina, konzervansov,emulgatorjev, antioksidantov,težkih metalov, pesticidov, herbicidov, alkohola, kofeina, premalo počitka, gibanja in številnih drugih napak, ohraniti dinamično notranje ravnotežje, imenovanega »homeostaza«. Telo glede na njegovo konstitucijo tako stanje prilagajanja na škodljive dejavnike prikriva s simptomi različnih trenutnih težav, ki se lahko začasno izboljšajo, pri dolgotrajnih obremenitvah pa kažejo s simptomi kroničnih obolenj.

Posledice dolgotrajnega zakisanja telesnih tekočin in tkiv (vezivno tkivo in medcelični prostor) so številne kronične bolezni kot so revmatoidna obolenja, vnetno-degenerativne spremembe gibalnega aparata (kosti, vezi in mišice) obolenja vezivnega tkiva (celulit), migrena, osteoporoza, diabetes, bolezni ožilja in srca, možganska kap, črevesna glivična obolenja, pojav obolenja zob oz. poškodbe dentina, alergije utrujenosti, zmanjšana umska in fizična sposobnost itd.

2. Kako zakisanje vpliva na vezivno tkivo?

Vezivno tkivo telesa predstavlja pomemben sestavni del celotnega telesa, ki se ga pri zdravljenju današnjih kroničnih obolenj le redko omenja. Nahaja se med posameznimi celicami v t.i. medceličnem prostoru, ki ga izpolnjuje vezivno tkivo. Celice pa se nahajajo pravzaprav v vodnem okolju tega vezivnega tkiva, tako kot je pracelica plavala v okolju morske vode iz katerega je črpala vse potrebne hranilne snovi in lahko izločala vse odpadne snovi. Z razliko se celice v organizaciji človeškega ali živalskega telesa ne morejo več gibati do hranilnih snovi, temveč jih morajo oskrbovati krvne žile-kapilare. Oskrba celic pa poteka preko prostora med celicami in kapilarnimi žilami, ki je izpolnjen z vezivnim tkivom sestavljenim iz visoko-polimernih kompleksnih spojin sladkorjev in beljakovin, med katerimi prevladujejo proteoglikani in visoko polimerni glikozaminoglikani (hialuronska kislina), s sledečimi strukturnimi glikoproteini (kolagen, elastin) ter mrežasti glikoproteini (fibronektin,laminin in drugi).

Te snovi medceličnega tkiva imajo vlogo t.i. molekularnega sita, ki predstavlja »prehodno pot«, po kateri poteka celotna izmenjava snovi med kapilarnimi žilicami in posameznimi celicami. Vezivno tkivo je pri tem transportu presnovnih snovi (kisik, CO2, hranilne snovi, elektroliti, kisline baze, raztopljene v vodi) aktivno soudeleženo s tem, da filtrira, shranjuje in nevtralizira odvečne kisline. Že pri majhnih spremembah kislosti ali pH vrednosti vezivnega tkiva zaradi prekomernega dotakanja kislin, se zaradi njihove kemične razvejane sestave (žveplove spojine), se spremenijo osnovne lastnosti. Sladkorni deli kompleksnih molekul glukozaminoglikanov vezivnega tkiva so namreč odgovorni za vezavo vode, ki daje tkivu lastnosti elastičnosti in fleksibilnosti (» več kot upogibljivosti«). Pri stalnem višku dotakanja kislin z ostalimi presnovnimi produkti, vežejo prav žveplasti deli sladkornih delov glukozaminoglikanskih molekul nosilce kislosti – H – ione, ki preprečujejo vezavo vodnih molekul, zaradi česar se zmanjšujejo njihove mehanične lastnosti, elastičnost in fleksibilnost. Osnovna snov vezivnega medceličnega tkiva je v stanju nasičenosti z vodnimi molekulami v pol-tekočemu ali »sol stanju«, skozi katerega poteka lahko transport trdnih in plinskih snovi do celic. Pri povečanem nabiranju kislin in drugih odpadnih snovi presnove, pa se to stanje vezivnega tkiva spremeni iz pol-tekočega sol-stanja v gostejšo in trdnejšo »gel stanje«, zaradi česar se zmanjša tako oskrba celic z hranilnimi snovmi kot odplavljanje odpadnih snovi iz celic vezivnega medceličnega tkiva. Tu igrajo kisline zelo pomembno vlogo, ker zmanjšujejo hitrost vseh biokemičnih procesov in s tem procesov obnove samega vezivnega in vsega okolnega tkiva. V tej fazi lahko govorimo o spremenjeni funkciji «osnovnega medceličnega vezivnega tkiva«, ki onemogoča filtracijo in nevtralizacijo ter odplavljanje odpadnih produktov okolnih celic do limfnih in krvnih kapilar in ima za posledico zastajanje odpadnih snovi in kislin. Pri dolgotrajni ali kronični zakisanosti – »notranje onečiščevanje okolja«-, ki ogroža celostno zdravje telesa se tako ustvarjajo najboljši pogoji za vse vrste kroničnih obolenj, ki jih poznamo danes.

3. Kakšne so pH vrednosti telesnih tekočin (urin,slina)? Kdaj in kako merimo zakisanost (pH) in kakšne so normalne vrednosti?

V telesu ločimo tako imenovane bazofilne organe, h katerim štejejo žleze slinavke, jetra, žolčni mehur, žleza slinavka, brunnerjeve žleze v črevesju dvanajsternika ter Lieberkühnove žleze v tankem in debelem črevesju. Glede na pH vrednosti pa ločimo pH vrednosti krvi=7,35-7,50; slina >6,34; želodčni sok= 1-2; žolč=7,58-8,8; črevesni sok=7,5-8,8, urin=5,8-8,0; sklepna tekočina=7,35-7,5; zanimivo je nizka vrednost v genitalnem traktu pri odrasli ženski, kjer je ob prisotnosti mlečnokislinskih bakterij pH vrednost sluzi 4,0-4,7, ki ščiti in preprečuje razvoj drugih bakterijskih vrst.

Najpogosteje se določa kislinsko-bazično stanje v telesu z meritvijo pH urina. Iz prakse pa se je pokazalo, da ni priporočljivo meriti pH urina v enkratnem vzorcu, ker je tako dobljena vrednost le pokazatelj trenutne koncentracije kislin v urinu. Koncentracija kislin v urinu pa lahko niha tekom dneva s pH vrednostmi od 5-8, zato so pravilne meritve pH urina le v 24 urnem vzorcu urina.

Še bolj natančna ovrednotenje kislinsko- bazičnega ravnotežja poteka s pomočjo merjenja neto endogene produkcije kislin (NEPK) pri zdravih osebah, pri katerih se določa celovita količina anorganskih sestavin diete, urina in blata, kar je zelo zahtevna in dolgotrajna metoda. Enostavnejša je metoda t.i. renalnega neto izločanja kislin (RNIK) ali RNAE kot kvantitativni indeks NEPK metode, ker obstaja pod stalnimi pogoji izračunljivo razmerje med obema spremenljivkama. Neto kislinsko izločanje (NKI) ali (NAE, Net Acid Excretion) v 24 urnem vzorcu urina je danes najbolj uporabljena metoda določanja koncentracije kislin v urinu in predstavlja celotno obremenitev organizma s kislinami. Priporoča se večdnevno merjenje vzorcev urina.

Določanje koncentracije kalcija v urinu lahko prav tako služi kot pokazatelj kislinsko-bazičnega statusa. Pri latentni acidozi ali zakisanju pride do negativne kalcijeve bilance, kar pomeni, da se z urinom izloči več kalcija kot se ga absorbira iz črevesja. V urinu izločeni prebitek kalcija služi kot pufer za presežek kislin in izvira iz kosti, kjer se nahaja 99% kalcijevih zalog v telesu. Tudi določanje kalcija v urinu je zahtevna metoda, ki zahteva natančnejše laboratorijske metode, ki niso primerne za rutinsko določanje kislinsko- bazičnega stanja v telesu.

Meritve pH reakcije v krvi kažejo prav tako le trenutno kislinsko bazično stanje in je pomembno pri hudih presnovnih motnjah. Za stanje kislinsko-bazičnega ravnotežja v telesu ta meritev ni pomembna.

Pri kroničnem zakisanju imamo v telesu stanje, kjer se v vezivnem in medceličnem tkivu odlagajo odvečne kisline, ki jih lahko določimo v vezivnem tkivu na osnovi sprememb otrdelosti podkožnega tkiva. Odvečne kisline se vežejo z različnimi organskimi snovmi in odlagajo v podkožnem tkivu in povzročajo otrdelost podkožnega tkiva. Znaki acidoze se ne kažejo kot jasna znamenja, ker lahko podkožno in medcelično tkivo vsebuje že velike količine odloženih kislin, ne da bi se kazali drugi simptomi ali bolečine. Številne težave, ki se kažejo kot posledica kronične zakisanosti se pojavljajo počasi v obliki različnih kroničnih obolenj in jih le redko pripisujejo kronični zakisanosti. Poznamo dve praktični metodi ugotavljanja kronične zakisanosti; zaradi zmanjšanosti elastičnosti vezivnega podkožnega tkiva pri prijemu kožne gube na hrbtni strani roke lahko ugotovimo stopnjo zakisanosti na osnovi hitrosti normalizacije kožne gube. Pri močni zakisanosti kožna guba ostane nekaj sekund, medtem ko pri normalnem stanju guba takoj izgine.

Druga metoda je test po Dr.Collier-jevi, kjer merimo širino oz. debelino kožne gube na različnih delih telesa (na hrbtni strani roke, ramenih, na prehodu na vrat, na različnih mestih na stegnu. Debelost kožne gube je različna na omenjenih delih telesa. Na hrbtni strani roke je najpogosteje guba tanka, na nadlahti nekoliko debelejša, na vratnem delu pa je debela in se celo težko dvigne, prav tako je z gubo na koži stegna, kjer je kožna guba pri zakisanosti debela. Pri stiskanju kožne gube je različna tudi trdnost, konsistenca občutljivost na bolečino podkožnega tkiva. Za oceno stopnje zakisanosti veljajo sledeča pravila: čim debelejša je kožna guba, čim trdnejše konsistence so gube na različnih predelih telesa, tem močnejša je zakisanost telesa. Na osnovi omenjenih testov po Dr.Collier-jevi lahko uvrstimo stopnje zakisanosti v 4 različne kategorije glede na debelost in razširjenost kožnih gub po telesu. Čim močnejša je zakisanost, tem slabša je bila sposobnost telesa izločati kisline in odpadne snovi iz telesa in tem večji je delež zakisanosti pri pojavu različnih kroničnih obolenj. S terapijo acidoze pa lahko v vsaki fazi dosežemo izboljšanja in vzpostavitve normalnega ravnovesja z ustreznimi spremembami prehrane, razstrupljevanjem, normalizacijo črevesne flore, dodajanjem bazičnih mineralnih snovi in s pomočjo specialne masaže. S pomočjo specialne masaže pospešimo prekrvavitev podkožnega vezivnega tkiva, omogočimo večjo oskrbo tkiv z bazičnimi mineralnimi snovmi, povečamo nevtralizacijo kislin, ki se sprostijo iz vezivnega tkiva in preko krvi izločijo skozi ledvica. S pospešenim izločanjem kislinskih produktov iz podkožnega vezivnega tkiva s pomočjo masaže, lahko omogočimo izplavljanje kislih odpadlih snovi iz globljih slojev tkiv v podkožno vezivno tkivo ali pa ob primernem delovanju izločevalnih organov neposredno pospešimo izločanje preko ledvic in kože. Izločanje odpadnih snovi lahko dodatno pospešimo še s pomočjo različnih zeliščnih čajev in homeopatskih pripravkov.

4. Kako spremembe pH vrednosti v telesnih tekočinah vplivajo na presnovo kalcija – v skeletu?

Naloga našega skeleta je ohraniti naše telo v pokončni drži in gibanju, za kar potrebujemo stabilne kosti. Kosti so sestavljene iz anorganskih, t.j. mineralnih in organskih snovi. Organski del predstavlja strukturno osnovo, da se lahko vanjo vgradijo mineralne snovi, ki so odgovorne za trdnost kostnega skeleta. Organski del kostnega tkiva je sestavljen iz različnih beljakovinskih snovi (predvsem kolagena) in celic. Za trdnost kostnega tkiva pa so pomembne anorganske snovi, predvsem apatit, kristalna struktura iz kalcija in fosfata ter druge mineralne snovi kot je magnezij in številni mikrominerali potrebni za trdnost kotnega tkiva. V laboratorijskih raziskavah so dokazali, da pride pri povečanem deležu kislin v mediju s kostnim tkivom do sproščanja mineralnih snovi iz organskega matriksa kostnega tkiva, kar pomeni, da so kisline sposobne močno vplivati na trdnost kostnega tkiva. Rezultati teh preiskav so pokazali, da kisline dejansko pospešujejo razgradnjo kostnega tkiva s pomočjo aktivacije celic osteoklastov, ki skrbijo za razgradnjo kostnega tkiva, istočasno pa kisline zavirajo delovanje kostnih celic-osteoblastov, ki pospešujejo nastajanje kostnega tkiva. V številnih raziskavah zadnjih deset let pa so znanstveniki dokazali, da pri dalj trajajoči zakisanosti telesa, kjer prevladuje v telesnih tekočinah visok delež kislin pride do procesa razgradnje kostnega tkiva v človeškem ali živalskem telesu.

Za vzdrževanje stalnega kislinsko-bazičnega ravnotežja se mora višek kislin, ki nastane z dnevno zaužito prehrano izločiti iz telesa. V kolikor telesu ne uspe izločiti viška kislin iz telesa, se za nevtralizacijo kislin uporabi bikarbonat, pri čemer nastaja ogljikov dioksid in voda. Ogljikov dioksid se izdiha skozi pljuča in s tem izdiha kislina, vendar se mora bikarbonatni pufer zopet nadomestiti in sicer iz površine kosti vezanega bikarbonata. Zaradi minimalne spremembe pH vrednosti pa se na kristalni površini kosti začne topiti Ca-apatit, tako da vodikovi ioni izpodrivajo Ca ione, zaradi česar se začne topiti tudi v kristalno mrežo vgrajeni fosfat. Posledica je povečano sproščanje Ca in fosfatnih ionov iz kosti v kri in izločanje z urinom. Zaradi omenjene povečane aktivnosti kostnih celic osteoklastov in osteoblastov pri povečani zakisanosti je proces razgradnje kostnega tkiva močnejši kot normalna obnova kostnega tkiva, ki normalno poteka vzporedno s procesom razgradnje kostnega tkiva. V kolikor prevladuje razgradnja kostnega tkiva dalj časa se pojavi bolezensko stanje, ki ga poznamo pod imenom osteoporoza. Danes sicer poskušajo izolirati posamezne snovi, ki so odgovorne za aktivacijo osteoklastov in jih uporabiti za terapijo osteoporoze, vendar je bistveno uspešnejše in učinkovitejše zdravljenje preprečiti procese aktivacije razgradnje kostnega tkiva z celostnim zdravljenjem kislinsko-bazičnega ravnotežja. To pomeni spremeniti prehrano in način življenja in s tem zmanjšati dovajanje kislin, nadomestiti bazične mineralne snovi ter izločiti vse odložene kisline v obliki številnih spojin iz podkožnega in medceličnega tkiva, ki predstavlja samo začasno mesto odlaganja in ne trajno odlagališče odpadnih snovi.

5. Kakšna naj bi bila prehrana, s katero bi se izognili zakisanosti telesa?

Že v uvodnem vprašanju sem omenil, da je človek po svoji genski zasnovi prilagojen na pretežno rastlinsko hrano, ki vsebuje zeli, različne vrste zelenjave, semen, sadežev in le na skromen delež beljakovinske in ogljikohidratne hrane. Žal se je z hitro spremenjenim načinom življenja po agrarni revoluciji človeku spremenila tudi prehrana, saj je po udomačitvi živali in kultiviranju različnih žit, spremenil tudi razmerje hranilnih snovi v dnevni prehrani v korist beljakovin in ogljikovih hidratov. Če pogledamo danes ljudi po svetu, najdemo vse več debelih ljudi, medtem ko je suhih ljudi vedno manj, kljub vedno večji obsedenosti glede dietne prehrane in fitnes aktivnostim. Ne glede na dedno zasnovo, sta odločilna prehrana in način življenja, do kakšne stopnje se izrazi naša dedna zasnova pri ohranitvi zdravja in pojavu različnih obolenj današnjega časa.

Izravnana in bazično bogata prehrana igra gotovo zelo važno vlogo pri vzdrževanju naravnega kislinsko-bazičnega ravnotežja. Pri prehrani je važen delež t.i. živil, ki povzročajo nastajanje kislin med procesi presnove, na pr. delež beljakovin. Telo ne proizvaja bazičnih snovi samo, zato je človek odvisen na stalno oskrbo z bazičnimi hranilnimi snovmi v hrani, ki predstavljajo sadje, zelenjavo solate in druge rastlinske vrste hrane. Delež bazičnih živil mora presegati vse ostale hranilne snovi vsaj v razmerju 70:30. Prav tako je potrebno paziti, da je hrana pravilno pripravljena (ne predolgo kuhana), da se čim bolj zmanjša izguba bazičnih snovi. Prav tako je pri izbiri različnih vrst živil potrebno paziti na pravilno kombinacijo, ki povzročajo zakisanje ali delujejo bazično (Tabela živil, Basica). Glede na kislinsko-bazično ravnotežje je priporočljivo uživati zmerno količino nevtralnih maščob in ogljikovih hidratov, ki vsebujejo energijo in ne vsebujejo bazičnih snovi. Prav tako se moramo izogibati sokov in t.i. »mehkih pijač« (Cola), ki vsebujejo fosforno kislino, kave in alkohola. Zaradi izločevanja številnih kislin in drugih odpadnih snovi skozi ledvica pa moramo zaužiti dovolj žive vode, ki je po svoji kemični naravi bazična in prinaša telesu energijo in tako olajša delo izločevalnih organov. Tudi koža je naš največji izločevalni organ, ki je sposobna izločiti odvečne količine kislin in odpadnih snovi iz telesa ob primerni telesni aktivnosti ali potenju ter tako pomagati pri razkisanju telesa. Še vedno premalo poudarjamo vlogo žive izvirske vode, ki ima zelo pomembno vlogo pri vseh procesih regulacije in vzdrževanja notranjega ravnotežja. Živa voda namreč opravlja številne funkcije zaradi njenih fizikalno kemičnih sposobnosti, kot so antioksidacijska sposobnost in sposobnost nevtraliziranja kislin, nastalih med procesi presnove. Vsa živa bitja namreč pridobivajo energijo iz procesov oksidacije-redukcije. Kar pomeni s prenosom elektronov iz snovi, kjer so labilnejši v snovi, kjer so čvrsteje vezani. Vlogo vode v telesni kemiji pripisujejo danes vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja, njeni vlogi pri sodelovanju reakcijah hidrolize in fotosinteze, vse njene druge funkcije kot so sposobnost pospeševanja številnih kemičnih reakcij in izgorevanja pa so bile do danes zanemarjene. Voda ima torej dvojno pomembno vlogo oksidanta, da pospešuje zgorevanje in vlogo antioksidanta, da reducira kisik.

6. Eden od načinov alkaliziranja teles je tudi uživanje bazično-mineralnih snovi, ki jih telo ne more proizvajati samo, zato jih je treba dovajati od zunaj. Kako delujejo bazične mineralne snovi na telesne tekočine?

Alkaliziranje bi raje nadomestil z izrazom z celostno terapijo acidoze ali zakisanja, ki so jo poznali že stari narodi. Že v antiki v času Hipokrata so vedeli, da je bolezen pomenila na telesnem nivoju spremembe v sestavi telesnih tekočin in so jo označevali z »diskrazijo«. Bolezen na telesnem nivoju so smatrali kot posledico motenih presnovnih procesov, ki imajo za posledico zastajanja odvečnih količin kislih in odpadnih produktov presnove.

Za terapijo acidoze je poznanih več načinov, ki so nujno potrebni za trajno vzpostavitev kislinsko-bazičnega ravnotežja. Izenačitev bazičnih mineralnih snovi s primerno hrano in dodajanjem primernih bazičnih mineralnih snovi, z zmanjšanjem uživanjem živil,ki povzročajo tvorbo kislin med procesi presnove, z zmanjšanjem kislin nastalih med nepravilnim vrenjem črevesne flore ter z zmanjšanjem količine kislinskih odpadnih snovi iz podkožnega vezivnega tkiva kot vmesnega odlagališča kislin. Tako lahko podkožno vezivno tkivo opravlja vlogo začasnega odlaganja in nevtraliziranje kislin. Zaradi načina življenja in prehrane je le izjemoma mogoče oskrbeti telo z dovolj velikimi količinami bazičnih mineralnih snovi, ker sta sadje in zelenjava zelo revna z mineralnimi snovmi pri današnjih pogojih pridelovanja. V teh pogojih je telesu nujna dodatna oskrba z bazičnimi mineralnimi snovmi, ki so organsko vezane, npr. v obliki citratnih soli, ki omogočajo njihovo razpoložljivost na celičnem nivoju in hkrati nevtralizirajo nosilce kislin H – ione. Znano je namreč, da citratne soli v telesnih tekočinah vežejo H-ione in prispevajo k nevtralizaciji kislin v vseh telesnih tekočinah v odvisnosti od stopnje zakisanosti.

7. Katere bazične minerale vsebujejo bazični mineralni dodatki Basica® in v kakšnem razmerju?

Omenil bi, da so sestavine Basica mineralnih pripravkov sestavljene po raziskavah prof. Ragnar Berga iz 30 let prejšnjega stoletja v razmerju mineralnih snovi, ki jih vsebuje naravno pridelana zelenjava in sadje. V takem razmerju lahko mineralne snovi telo pravilno oskrbijo s potrebnimi minerali in hkrati omogočajo nevtralizacijo viška kislin nastalih med procesi presnove. Za športnike so na voljo specialna mešanica, ki vsebuje poleg počasi razpoložljivih kompleksnih sladkorjev, bazične mineralne snovi ter nekatere pomembne mikrominerale in vitamine potrebne pri presnovi med intenzivnimi fizičnimi napori. Pri teh mešanicah je pomembna njihova sestava v tekočini, kjer gre za tako imenovano hipotonično raztopino, ki športniku med intenzivnim naporom istočasno omogoča hitro nadomestitev izgubljenih elektrolitov znotraj celičnega prostora.

8. Pri katerih boleznih in težavah je priporočljivo uživati bazično-mineralne snovi. Kdaj in kako jih uživamo?

Zaradi omenjenih lastnosti prehrane današnjega časa lahko le izjemoma pri izredno bogati vegetarijanski prehrani zadovoljimo potrebe po bazičnih mineralnih snoveh, ki jih moramo prejeti s hrano. Vendar je zaradi načina pridobivanja zelenjave in sadja ter osiromašenja zgornjega sloja zemlje z nekaterimi mineralnimi snovmi (magnezij in drugi mikrominerali) težko dobiti tudi ob pretežno vegetarijanski prehrani dovolj bazičnih mineralnih snovi.

Omenil sem, da so posledica zakisanja vezivnega tkiva in medceličnega prostora številna obolenja, h katerim spadajo danes vse civilizacijske bolezni kot so putika, revma, obolenja vezivnega tkiva,celulit, vnetno-degenerativne spremembe gibalnega aparata, razne oblike bolečin, glavoboli, migrena, osteoporoza, diabetes, bolezni ožilja in srca, možganska kap,motnje v prekrvavitvi organov in tkiv,prebavne težave, disbioza črevesja (črevesna glivična obolenja), pojav obolenja zob oz. poškodbe dentina, zaradi kislinske obremenitve sline, kronično vnetni procesi na črevesju in alergije. Omenjene bolezenske simptome pa spremljajo nespecifični znaki kronične utrujenosti,slabega razpoloženja, motenj pri spanju, živčne utrujenosti, zmanjšana sposobnost koncentracije in umskega dela ter volje do dela.

Najnovejše raziskave švicarskega znanstvenika Häffeli-ja pa kažejo, da se zakisanost telesnih tekočin in tkiv kaže v spremenjenih lastnostih rdečih krvnih celic, ki postanejo manj elastične in deformirane. Spremenjene rdeče krvne celice ali eritrociti zgubijo sposobnost spremembe zunanje oblike, težko prehajajo preko kapilar in se lepijo v gruče in tvorijo zamaške v obliki zlepljenih kovancev in povzročajo nastajanja krvnih zamaškov ali trombov. Viskoznost krvi je zmanjšana in s tem tudi lokalna oskrba tkiv s kisikom. Predvsem se pojavi zmanjšana oskrba kisika na srcu, možganih, žilah in notranjemu ušesu.

9. Ali so bile opravljene kakšne že raziskave o uporabi bazično-mineralnih dodatkov?

Znane različne raziskave s citratnimi mineralnimi snovmi, ki osvetljujejo mehanizem delovanja nevtralizacije odvečnih kislin v telesnih tekočinah ter raziskave o delovanju bazičnih mineralnih snovi Basica Vital pri zdravljenju revmatoidnih obolenj. V teh raziskavah je bilo dokazano, da dnevno dodajanje omenjene mineralne mešanice povzroča spremembo pH vrednosti sklepne tekočine in s tem zmanjšanje občutljivosti receptorjev za bolečino, tako da so pacientom lahko zmanjšali ali celo ukinili zdravila proti bolečinam in vnetju, kar je ugodno vplivalo na potek obnove poškodovanega hrustanca in vezivnih tkiv. Znano pa je, da se pri vseh obolenjih, ki so posledica kroničnega zakisanja uporabljajo bazični mineralni dodatki kot osnova terapije, saj procesi obnove lahko potekajo le v nevtralnem področju telesnih tekočin.

10. Ali obstajajo še o kakšnih drugih načini, s katerimi lahko uravnavamo kislost-bazičnost telesa ?

Ko govorimo o tako kompleksnem problemu kislinsko-bazičnega ravnotežja lahko spregovorimo o celostni terapiji kroničnega zakisanja. Za ohranitev kislinsko-bazičnega ravnotežja ne zadostuje samo s trenutno spremembo prehrane in dodajanjem bazičnih mineralnih snovi, temveč je potrebno veliko časa in potrpljenja. Telo je sposobno prenašati dolgo časa različne obremenitve in vzdrževati notranje dinamično ravnotežje – homeostazo -s tem, da stalno izravnava nihanja in tako ohranja srednje ravnotežje ob trenutnih poslabšanjih in izboljšanjih zdravja. Pri hujših obremenitvah pa telo ni sposobno to ravnotežje ohraniti na istem nivoju zdravja, kajti pri izredno velikih obremenitvah si telo najde veliko nižji nivo notranjega ravnotežja, ki ne odgovarja več optimalnemu zdravju, a kljub temu še omogoča živeti naprej. Na začetku prilagajanja telesa na delovanje škodljivih vplivov, se pojavijo lažji simptomi v obliki motenj splošnega počutja. Pod vplivom delovanja procesov prilagajanja delujejo obremenitve organizma in pripravljajo osnovo za pojav kroničnih obolenj.

Za razbremenitev našega telesa odvečnih kislin in ohranitve kislinsko-bazičnega ravnotežja, moramo upoštevati nekaj praktičnih navodil:

Dnevna prehrana naj bo zavestno sestavljena iz pravilnega razmerja živil s prevladovanjem bazičnih živil, pri čemer si lahko pomagamo s tabelo živil (kislinsko-bazična tabela živil).

Za obrok prehrane si moramo vzeti čas, da hrano dobro prežvečimo. Tako pripravljena hrana je bolj razpoložljiva in zaradi občutka sitosti zaužijemo manj hrane.

Paziti moramo na uživanje dovolj velikih količin tekočine oz. vode, vsaj 2-3 l na dan, kar olajša izločanje odpadnih snovi iz telesa.

Redno telesno gibanje glede na osebno fizično kondicijo je prav tako koristno za izločanje odpadlih snovi in viška kislin s potenjem in povečano oskrbo telesa s kisikom. Tako krepimo srce in krvožilni sistem ter omogočamo boljšo oskrbo telesa s kisikom.

Prav tako je koristno potenje v savni za izločevanje odvečnih kislin in odpadnih snovi iz telesa.

Izločanje kislin iz telesa preko kože pa lahko pospešimo z bazično kopeljo, vendar ne več kot dvakrat na mesec, ker se pri tem odstranjuje kisli zaščitni sloj kože.

Izogibati se moramo prehudim telesnim naporom in stresnemu življenju. Priporočljivo je uporabljati različne vaje za sproščanje, ki omogočajo ohraniti notranje duhovno ravnotežje in s tem pozitivno vpliv